Danes je dan, ko bi najraje bila žleht. Zganjala bi hudobijo, delila nesramne opazke in vsako stvar zabelila s sarkazmom. Pa ne bom, ker me čaka še pomemben opravek: kuhanje paradižnikove juhe za večerjo.
Lahko bi sicer razmislila tudi o nekaterih komentarjih, ki sem jih danes dobila v stilu “si pozabila vzeti zdravila”, “na katerih drogah si”, “kaj kadiš”. Mah, ne bom, škoda časa 🙂 Če ljudje ne razumejo šale, njihov problem, ne moj. Jemanje vsega dobesedno škodi zdravju.
Malo se hudujem, ker je bilo rečeno, da bom ta teden (še vedno je isti teden) dobila dva nova ljubimca: novo računalo in novega fotiča. Seveda še nimam ne enega ne drugega. Najbolj me jezi tole s fotoaparatom, ker čakam nanj že mesec dni. Če ga ne dobim v dveh dneh (jutri ali pojutrišnjem), bom preklicala naročilo in naredila galamasto slabo reklamo za ponudnika. Ker … ne grem se več igric “najprej dajmo ven hudo reklamo in oh-in-sploh-ponudbo, šele potem pa naročimo stvar in bomo videli, koliko ljudi lahko nategnemo“. Takole nategovanje ni niti malo prijetno, a-a.
V sredo grem namreč službeno na Irsko, v Dublin, kar pa ne pomeni, da ne bo časa za fotoseanse s simpatičnimi pegastimi irskimi škrati, ki čuvajo peneze pod mavrico. A slišim slučajno: “Kaj peniš, saj imaš stari fotoaparat!”
Na mojo žalost me je stari fotič že v Luksemburgu pustil na cedilu in javlja napako, ko je najmanj treba.
V četrtek sem se uspela še prehladiti ali nalesti neke brezvezne gripe, za bonus sem dobila vročinski herpes, zmanjkalo mi je fantastične kreme Sikapur, ki bi opravila z vročinskim zlobcem na mah, zunaj se je vsul sneg, kot da smo ga naročili na razprodaji … v glavnem, izpolnjeni so vsi pogoji, da bi naščuvala žlehtnobo na vse, kar se premika ali pa se dela, da se premika.
Ne bom. Ne, ne bom. Žlehtnobo sem pravkar poslala na pašo, daleč stran od civilizacije. Včeraj se je namreč zgodil čudež, upam na še enega in morda še enega, vendar ne drznem podrobneje razpredati o njih. 😛
Bomo videli, je rekel slepi gluhemu.
Do večernega eksperimenta s paradižnikovo juho vam kličem …
očitno te ima ta teden stric murphy rad.
Da te potolažim, jaz nisem niti enega škrata izpod mavrice srečala tam zgoraj-levo, tako da, če fotoašarata ne bo, ne boš preveč razočarana. drugač pa vso srečo pri kuhanju paradajzarce. and remember, nihče ne mara tistih ostankov lupine, ki se zvijejo v svaljke. Pa semen tut ne =) 😀
Murphyja bom tako okoli ušes, da mu bodo odpadla 😀
Bila sem že na Irskem in takrat sem celo srečala enega škrata. Čakaj, mogoče pa je bil samo moj odsev v izložbi 😉 Fotiča rabim, tudi če na Irsko pade večna tema 😛
Paradajzarca bo kar pakl-župca, se pravi nič olupkov, nič semen. Gre za eksperiment: pokušanje juhe, ki sem jo dobila pri frizerju (go figure) 😛
a tisto. uuuu. hehe, no ja, užitno bo, ali kako. =) jest svetujem, da daš notr ornk žlico kisle al pa sladke smetane na konc, pa popečene kocke kruga. Pa svežo baziliko. Pride much better =)
kruha =)
Hehe, vzeto na znanje, na kuhlo in na žlico 😀 Smetano imam, kruh bom pa tud pričarala 😀 Hvala za nasvet 😛
ti si vsaj naročila ljubimca, meni pa ni uspelo niti enega še izbrati 🙁
morfej, čakaš na pomlad? 😉
itak 😉
mah, če sm že najdu enga laptopija, ko mi je “ustrezal” in še sm popustil za 100€, pol pa ugotovim, da revež ni sposobn furat mojga monitorčka 🙁
Huh, en mesec čakaš na fotoaparat? :seba:
A je tako spešl, da ga sestavljajo samo zate? :scratch:
Sem že dobila fotiča in sicer pet pred dvanajsto 😀 Nič posebnega si nisem omislila, le za dobit jih ni bilo :\ Hehe, če bi bil sparki-spešl, bi bilo šele hudo 😀