Ko proti mrazu več nič ne zaleže, me reši vroča čokolada z mentolom. Instant verzija, ker je tista v kafiču a) predraga, b) predaleč, c) preveč kalorična 😆 Instant rešitve za instant čase. Ko pa nihče noče sem k meni na kavo…
Kar tako, brez vnaprejšnje napovedi se je prikazalo sonce. Mraz sicer ni pojenjal, so pa magično izginili vsi kratkohlačniki in kratkomajčnice. Morda jih je pobralo… Upam, da ne.
Privoščila sem si foto seanso po mestu. Našla sem sto in en skriti kotiček, vsaj tri parke, vsaj deset turistov in neznansko prometno konico na poti nazaj do hotelčka. Raje sem stopila z busa in kak kilometer in pol raje prepešačila, mrazu navkljub.
Nič več se mi trenutno ne piše… Naj fotke govorijo zase. Mesto mi je pripovedovalo svojo zgodbo…
 |
| Mesto skrivnih kotičkov |
Mmmmmmm, čokolada. Dalje sploh ne rabim brat. 😛
No, fotke bom vseeno pogledal. 🙂
Čokolada v takšni ali drugačni obliki je zame obliž za dušo. Uporabljam jo zmerno in po potrebi, da takrat, ko jo rabim, zares prime 😛 Recimo včeraj.
Vroča čokoladaaaa,njami!Lepe slikce,prav romantično.Bi mogla dedca tja peljat,ampak bi takoj klel čez kake golobe,stopil v kako lužo,nebi imel kje parkitar,..bolš da je doma,sitnoba!
@levinja: Glede golobov imaš kar prav 😆 Tukaj so veliki kot kure, brez pretiravanja. Sploh ne sedijo po drevesih, ker so veje pretanke. Luž ni ravno veliko, ker ni nič deževalo… Glede parkinga bog pomagaj 🙂 Samo bicikl te reši v Cambridge-u… Če bi rada da zgubi kako kilo tu in kako tam, kar spakirajta… Samo pol lahko kako mlado študentko nabaše na štango 😆