Zlobina objava me je spomnila, da bo počasi potrebno narediti temeljito inventuro tega leta in mogoče skihati nekaj ciljev za prihodnost. Ne bom počasi, ampak kar zdaj — prehitevam po desni. Nekdo mi je namreč rekel, da je dobro imeti cilje. Mogoče je bilo celo več nekdojev. Kdo bi vedel.
2008 je bilo … predvsem pestro. Bila je Avstralija in preblisk, česa v življenju ne želim. Bilo je nekaj smrti in nekaj rojstev. Modul za anger management (saj bi napisala nadzor jeze, pa mi ni) se je dobesedno znucal, modul za moodswinganje je tudi pregorel. Blog je zaživel, moje potrpljenje in večno prilagajanje pa zamrlo … z njima žal tudi erotično doživljanje vožnje z motorjem v vlogi sopotnice.
V službi sem se naučila potrpežljivosti, občasno držati jezik za zobmi (stil molči baba) in (po)skrbeti zase na 101 način.
Prekolesarila sem svoj prvi mali maraton, letos pade najdaljši. Poli klobasa je zakon! 😉 Spoznala sem tono in pol krasnih ljudi, nekaj jih še bom do konca leta. Pravzaprav kar naslednji vikend — Bložič, remember? Pestro, pestro.
Doživela sem pasje dni, pa tudi hidrantne dni: enkrat pač lulamo, drugič smo poscani. Jebatga. Jedla sem definitivno eno izmed najbolj zanimivih solat in to pred kratkim, recepta ne izdam, da me ne bi izvajalec zadrotal! 😀 Vzela sem si tudi pravico do uporabe eksplicitnih izrazov, ko mi bo zapasalo. Recimo zdaj. 3… 2… 1… o kakec, zdaj se pa nobenega ne spomnim! 
“Prisilili” so me v fejsbukanje, našla sem twittanje in odkrila, da se zelo dobro počutim v koorniku. Podučili so me tudi, da “mariquita” v španščini zaznamuje geja. Zanimivo 🙂 Vame so vsadili zrno želje videti Južno Afriko, pocukati leva za rep in mu povedati šalo o matematiku. Matematik se znajde sredi savane, kjer ga pričaka lačen lev. Matematik se hitro spomni rešitve. Okoli sebe nariše krog, pokaže zunanjost kroga in reče: “Tole definiram kot zunanjost.” Če poznate kakšnega matematika, vam bo jasno, zakaj mi je ta šala smešna 😀 Levu pa tudi 😆
Sanjaštvo v stilu (sweet dreams / beautiful nightmare) do nadaljnjega opuščam, ker pusti preveč prask in pekoč občutek v očeh. Vseeno se pustim presenetiti, ko najdem … bemtiš, še vedno ne vem, kam sem založila Bruca Willisa. Grrrrr.
Do konca leta sem dolžna še podelitev nagrad za BPB (budnost prinaša bonus) …
Dovolj blencanja, grem na cilje. Malo jih bom skategorizirala, da bo lažje delat kl(j)ukice 😀
Osebnostno-razvojno-mobilni (ne nujno v tem vrstnem redu):
- Zagovorit doktorat (za začetek, dalje pa po pameti)
- Kupiti avto (pogoj: vanj spravim sebe, rukzak in kolo + 1 osebo + žival)
- Vsaj tri osebe poslati v 3pm, vse tri, ki jih imam v mislih, si to več kot zaslužijo (gre za osebe @ work, da ne bo pomote)
- Vsekati tattoo na svojo majhnost (recimo tasmansko vragico?)
- Nabaviti lasten brrrm brrrm za polaganje ovinkov in to ne šminkerskega čoperčka!
Tekaški:
- Udeležba na maratonu, tapravem, 42 km
Piciklistični:
- Vzpon na Vršič
- Vzpon na Mangart
- Vzpon na Grossglockner
Ferrato-plezalni:
- Pridrajsati na vrh (vsaj) enega tri tisočaka, če treba z zobmi
Ljubezenski:
- Vedno se pustim presenetit. 😆
Recap: premagovanje lastnih meja.
Ne sprašujte me glede dece in/ali ustvarjanje družine … Bo, ko bo in če najdem Bruca Willisa, da bo skrbel za mojo varianto Die Hard življenja 😉 Sploh pa moram ostati zgledna članica DNSR 😆
Tačas … aloha hawaii waikiki 😆
P.S.: Seznam se seveda lahko mirne duše vmes dopolnjuje, spreminja in prilagaja morebitnim kandidatom za v avto 😉 Tokrat vozim jaz. Sem gledala formulo.
Nič slovarčka. Ne da se mi, kljub temu, da nisem mogla spati.