Spet perem? Ja, spet perem. Odkar sem se preselila, so ta vsakdanja/vsakotedenska opravila postala prava terapija in pripravljalnica misli za praskanje po blogu. Pranje perila je kar naenkrat napredovalo v pralnico misli. Ker že drugače ne uporabljam mehčalca (tekaške cunje ga ne potrebujejo), ga tudi v pralnici misli ne dodajam. Vem sicer, da obstajajo… neki romantični mehčalci, pa klekljalni (vpišeš se na tečaj klekljanja), štrikalni in kuhalni…
Mimogrede, pravkar se na TV rola film, v katerem ima Bruce Willis še lase. Hehe, boljši je brez.
Danes sem uspela po miljaužent letih nabrati nekaj minut za popoldanski počitek. Za spremembo (običajno dremam, ne gledam TV) sem celo ujela drugo polovico nekega romantiš filma (mehčalec, ja) o urednici v neki založbi. Urednica in pisateljica sta na koncu filma vsaka po svoje prišli do zaključka, da je resnica edina vredna branja oz. da mora biti človek predvsem zvest samemu sebi. Kje podpišem? 😀
Pisateljica je še naumila, da je ljubezen neki-neki bla-bla-bla (ta del sem namerno predremala)… Morda mi naslednjič uspe ugotoviti, kaj je imela povedati 🙂 Lahko bi bilo nekaj takšnega…
Danes je moj cenjeni Vergil sočutno izjavil, da sem revica (v pozitivnem smislu), ker (si) pišem Deklaracije neodvisnosti… ampak… dragi moji, v tem je ravno čar. Neuslišanost, svetobolje, nemir, odvisnost od adrenalina… a lahko ima človek boljše priprave na magnum opus? 
Stroj je opral. Obešanje. Le perila 😆
