Tag: žalost

Razpištoljena sem kot tristo hudičev ali dobra kila pasjih bombic. Zakaj? Zato…

• Že drugi dan po uro in pol prazno zrem v monitor, medtem ko mi misli pohajkujejo po kaosu nekoga drugega. Zakaj? Ne vem. V bistvu slutim, samo se še vseeno sprašujem zakaj… To ni razlog, da bi se zaradi tega razpočila, je pa zanimivo. Sploh, ko sem prebrala še Wir können ja Freunde bleiben (ponosna lastnica bukvice od današnjega dne, madona so na amazonu hitri).
• Kot ustanoviteljica DNSR v 90 odstotkih primerov stvarem, dejanjem in ljudem pripisujem pomen, ki ga ni. Ni pametno, ni zdravo, je pa zanimivo. Večkrat s čudnimi stranskimi učinki. Porkamizerija.
• Že več kot štirinajst dni sem več ali manj samo poslušalec. Žal mi je, a od dialoga včasih pričakujem mičkeno več. To se bo kmalu moralo nehati, sicer mi bo razneslo glavo. Še po blogu (si) zaradi tega smetim ravno vsakih 5 minut. Porkasvet, zgleda rabim kar svojo pogovorno oddajo, da se mi bo potem lahko zgodilo tako kot Jacku v Kraljevem ribiču. O, kakec, ja kakec, tako hudo je že. Porkamizerija.
• Volk, se po novem (še iz meni neznanega razloga) imenuje Aksel de prasec (WTF?!), ker ga je neka (meni še vedno neznana) frača razpičila in zdaj noče povedati s čim. In to me resnično jezi. Sploh, ker mi ni čisto jasno za kaj gre. Porkamizerija pa tristo pokakanih gat. Jezim se, ker sem postala še bolj depresivna, kot znam bit. In to je hudo. Za žile rezat (s plastičnim jedilnim priborom, da ne bo večje škode) resno. Porkamizerija.
• Včasih čisto zares pomislim, da se vsi ljudje rodimo hudobni, le nekaterim uspe hudobijo do neke mere brzdati, drugi pa se niti malo ne potrudijo, kaj šele, da bi jo ukrotili. Sploh več ne vem, med katere spadam. Mogoče sploh med nobene. Porkamizerija.
• Wir können ja Freunde bleiben me je spomnil na moje stare bojne rane, na moje ‘steklo’ v miljaužntih koščkih. Še vedno nisem našla vseh in dvomim, da jih bom. Selotejp trenutno drži večje kose skupaj, ne vem pa, kako dolgo bo še zadrževal slano vodo. Porkamizerija.
• Več ali manj pišem v nekih brezveznih kodah (ne programskih), ker nočem vsega povedati jasno in glasno, da me ne bi kdo med mojim predsedniškim mandatom poskušal izsiljevati. Kandidirala bom namreč za predsednico vseh Idiotov, ki jim je še mar, kaj se dogaja, ki se ne bi smeli sekirati, pa se vseeno, ki jim je načeloma vseeno, kar drugi menijo in pravijo o njih in za njimi, boli jih pa vseeno. Porkamizerija.

Škoda, da ne pijem piva, ker bi se ga zdaj nalila, da bi se kar bliskalo. Potem pa bi po radijskem oglasu iskala svoj avto (ki ga še vedno nimam), verjetno Audija (pajade, ga nočem). Nekoč bi se lahko z Zvito na ta račun smejali… Lahko pa grem peš iskat mešanico piva in tekile, dve flaški spijem, pa sem dobra do jutri.

Ah, kaj jamraš, pojdi na zrak, bi mi rekla moja riba – zlati kit, ki plava v cisterni z deževnico.

Porkamizerija.