Leto 2023.
Nedoumljiv pojav sončevih peg je povzročil paniko. Združene države Amerike, Argentina in Brazilija so ostale brez komunikacijskih povezav, brez hrane in brez virov za preživetje, prizadejala jih je nova vrsta kuge. Veliko jih je umrlo, preživeli so postali kanibalski plenilci. Kanado je dobesedno odradiral čuden vrtinec, ki je nato preskočil na Mehiko. Preživeli so gradili plovila vseh vrst, da bi jih novonastali tokovi ponesli proti varnejšemu ozemlju. Afriko so nasilno zasedli že pet let pred tem. Posebne enote hladnokrvnih komandosov so iztrebile še tisto malo domačinov, kar jih je ostalo po nenadnem valu čudne bolezni, ki je prizadela le temnopolte prebivalce. Sahara se je spremenila v eno samo kremenčevo gmoto. Vročinska nevihta je stopila pesek in nastale so nenavadne tvorbe, labirinti votlin in prehodov. Preživeli so se skrivali v votlinah. Komandosi so pripravili teren za Veliko selitev.
Evropa je bila pripravljena. Pod pretvezo podnebnih sprememb, ki so povzročile naraščanje morske gladine, so Evropejci zgradili ogromen zid, ki je dvigoval visoko nad obalo, se raztezal po italijanskem škornju, zajel večji del bivše Grčije, ki je le še po imenu spominjala na nekoč pomembno državo. Zid se je nadaljeval ob obali Rdečega morja, segel do Urala, presekal Volgo in še pred Moskvo zavil proti Estoniji in ostankom norveških fjordov.
Anglija je bila že dolgo zgubljena. Komandosi so na otok poslali posebne enote ubijalskih strojev, ki so iztrebili prebivalce do zadnjega. Irska se je zaradi svoje uporniške zgodovine držala slabo leto dlje, vendar je na koncu podlegla. Evropa je ostala sama.
Azijo je v deželo duhov in zoglenelih ali gnijočih trupel spremenil nuklearni spopad Kitajcev, Rusov in Indijcev. Nepričakovane klimatske spremembe so povzročile kroženje radioaktivnih oblakov le nad bojiščem, ki je zajelo vse od Moskve do Pekinga, ves Bližnji vzhod in vse otoške skupine do Avstralije. Avstralci so bolj po sreči pravi čas zgradili zaščitne kupole nad Sydneyjem in Melbournom, ostala mesta so dobesedno izhlapela ob vročinskem udaru.
Stala je na obzidju, plapolajočih prsi, adrenalin ji je prepojil vsako celico posebej. Veter ji je rahlo valovil lase, mrkega obraza in še bolj temačnih misli je opazovala grozeče oblike plovil. Mora ga ubraniti, mora. Za vsako ceno, tudi za ceno lastnega življenja.
Bila sta nenavaden par. On visok in suh, neprestano zmršenih las, prikupno, a nevarno zmeden, sploh ko si je popravljal vedno kriva očala. Ona majhna, dokaj mišičasto grajena, srborita in pogosto smotana, ker je ob najmanj primernih trenutkih zbijala šale. Glede določenih zadevščin je bila hudo sramežljiva, vendar tega za nič na svetu ne bi priznala. Ljubila ga je na svoj divji način, vendar mu tega ni povedala.V teh časih ni bilo časa za nežnosti in romantiko.
Misli so ji za hip odtavale. Spet je zagledala dekle … dekle v rdeči obleki, ki sedi pod starim hrastom na griču. O tem dekletu je večkrat sanjala. Ni vedela, ali je dekle resnično, ali je to ona sama v nekem drugem času in drugem prostoru, ali je samo projekcija njene podzavesti zaradi grozot, ki so se dogajale. Zabolelo jo je v prsih, spomnila se je sanj. Bila je dekle v rdeči obleki. Vstala je in ga zagledala ob vznožju. Pomahala mu je, vendar so bile njene roke tako težke, noge kot bi bile zarasle s koreninami drevesa. Pognala se je proti njemu, noge so se iztrgale iz spon, tekla je, on se je oddaljeval. Tekla je, vendar je bil vedno hitrejši od nje. Vedno znova se je vračala k njemu, bolečina v prsih se je stopnjevala.
Počilo je. Nič ni slišala na desno uho. Na desnem ramenu je opazila kri. Streljali so s plovila in na srečo jo je šrapnel le oplazil. Spreletelo jo je, takoj mora k njemu! Opazila je dim in luknjo v zidu, kjer ne bi smela biti. Tekla je in tekla, o groza, tekla je točno tako kot v sanjah, tekla k njemu! Naj bo živ! Prosim, naj bo živ!
Našla ga je. Težko je dihal, opazila je krvav madež na njegovi majici.
