Misteriozni misteriji

Obstaja neskončno mnogo misterijev, ki nas vsak dan butnejo v glavo, v nogo, v nos ali v koleno. Nekateri so logični, če malo razmisliš o njih, drugi pa tako neracionalni, da jim še koren iz 2 in koren iz 3 zavidata. :mrgreen:

Izbor misterijev, ki se jih trenutno spomnim…

Misterij ženske torbice #1: ženskina torbica je zmeraj premajhna, tudi če je tako velika, da bi lahko v njej sedela in vedrila v nevihti. Sama bi najraje hodila naokoli z nahrbtnikom (saj to že počnem, le da je v njem prenosnik), v katerem bi bilo ogromno žepov.

Misterij ženske torbice #2: običajno ženska v kritičnem trenutku ne bo našla stvari, ki jo išče, ker se je ta odkotalila v najmanj verjeten kot oz. se je zavlekla pod podlogo. Med iskanjem bo ženska sredi ulice neprostovoljno izvajala najrazličnejše akrobacije (dvignjena vsaj ena noga, ključi v ustih, vrečka zataknjena za uho) in položaje iz joge, pri čemer se bo čez 10 minut spomnila, da je stvar, ki jo išče v torbici, ves čas v njenem žepu.

Misterij ženskih čevljev: udobnost ženskih čevljev je v 99 % obratno sorazmerna modnosti/modernosti(?).

Misterij hudobnih babur: obstajajo babure (hudoben pes jim brado lizal), ki moža, ki jim je pustil hišo, avto, nič pufov in sicer lepo ravnal z njimi, iz gole hudobije in nahujskanosti stožijo še za spodnje gate. Če se mene vpraša (kdo pa mene kaj vpraša?! 😆 ), bi bilo take babure potrebno zapreti k hudobnim psom.

Misterij trenutne gluhosti: ljudje so sposobni v trenutku oglušeti, sploh če bi jim moral povedati jih moral vprašati kaj za njih neprijetnega. Stanju trenutne gluhosti po trikratni ponovitvi povedanega običajno sledi “HA?”.

Misterij lepotic na lepotnih tekmovanjih: lepotice so kot šmarnice – če jih gledaš od daleč in po malem, je vredu, kakor hitro pa prideš preblizu, te začne boleti glava od njihovega ‘vonja’. Bognedaj, da bi jih uporabil v omaki, ker so strupene 😆 Narava misteriozno deli svoje darove.

Misterij zlatih ribic #1: zlate ribice niso tako glupe, kot mislimo, da so. Zlate ribice molčijo, ker je molk zlato. Iz tega izhaja njihovo ime.

Misterij zlatih ribic #2: rast zlatih ribic je pogojena z velikostjo okolja (bazena), v katerem se nahajajo. Večji kot je prostor, večje so zlate ribice. Ob primernih pogojih bi lahko dobili zlatega kita.

Misterij debelušnih žensk: debelušna ženska, ki vpraša moškega, če je debela, ni zadovoljna z odgovorom “Ne”, ker ve, da ni resničen. Prav tako ni zadovoljna z odgovorom “Da”, ker ve, da je resničen, moški pa je zaradi tega označen za brezsrčneža.

Misterij dragih avtomobilov: ljudje si kupijo drag avto, da se pokažejo pred sosedi. Potem si ne upajo z njim v mesto in ga parkirati kjerkoli, ker ga lahko ukradejo. Ker ga verjetno bodo. Ker so ga medtem že :mrgreen:

Več o misterijih kak drug dan, ko se misteriozno pojavijo in me butnejo v glavo 😆

P.S.: Še vedno sem pod vplivom jutranjega presenečenja 😳 To je (bil) šele misteriozni misterij :mrgreen:

Popolnoma običajne stvari

Masaža lasnih mešičkov dobro dene mojim možganskim valovom. Pri frizerki sem uspela za pet minut pobegniti v svet običajnih stvari, ne da bi se pri tem zavedala, da molčim. Kar pri frizerjih ni navada, to molčanje. Pri frizerjih se govori in opravlja, debatira in ožema, krtači in lasa. Ne pa molči. V svetu običajnih stvari me je zadelo. Kaj vem o žagah? Sem jo že kdaj držala v rokah? Bi jo? Kaj bi počela z njo? In zakaj me je žaga za teh pet minut tako obsedla?

Ne vem zakaj. Vem le, da obstajajo ročne, motorne, električne, bencinske, krožne, vbodne, za les in za kovino, za živo mejo in za živalske kosti in da se eni vrsti žag reče lisičji rep (zakaj ne lisjakov?). Običajne žage so ljubosumne na pile in kladiva, sploh na kladiva, ker jih ta po priljubljenosti krepko prekašajo. Tudi sekire so nevarne. Ljudje se tako radi sekirajo, le redki (se)radi žagajo, nekateri radi sekirajo druge, a le redki tudi žagajo druge. Še tisti redki romajo v zapor, če jih le dobijo. Sekiranje drugih je legalno, a žaganje drugih le v določenih primerih. Nikoli ne vem katerih. Morda zadnjič ne bi smela žagati tiste roke, ki je tičala na vreščečem telesu. Hm…

– Kaj lahko danes ponudim? Z menija ali boste posebej naročili?
– Žago potrebujem.
– Draga moja, tukaj pa res ne moreš dobiti žage.
– Zakaj ne?
– Ker se svet ljudi tako redko zavzame za svet običajnih stvari. Običajne stvari so občutljive, takoj so užaljene in se hitro maščujejo.
– Kaj ima to z mojim hotenjem žage?
– Draga moja (pokroviteljski trepljaj po rami), nauči se jih najprej gledati in videti, potem bodo običajne stvari same prišle k tebi.
– A tako?
– Ja draga, tako.
– Me lahko nehate klicati draga?
– Lahko, draga.
– Ufff!

“Kje pa ste doma?” me je frizerkin glas priklical nazaj v salon. Pet minut je minilo. Doma me ni čakala žaga, čakalo me je kosilo. In misel na žago.