Zametek nasmeška je zamrznil, čeprav se ga sluti tam… pod namrščenostjo. Poglejte jo, zrcalna podoba govori, da trenutno ni razloga za smeh.
Nasmešek lahko zgubi službo, trenutno je na prepihu. Nosi ga sem in tja, zadeva ob ostre skale vseistosti in vseenskosti. Kruši se ob neobzirnosti in domnevah, da smo trije eno.
Ampak je tam. Zametek. Spet bo zaplul. Že razvija jadra.
Grem narediti okvirni načrt za jutri (da česa ne pozabim), sem si rekla in se zamislila. Ne morem narediti načrta za jutri, če še nisem opravila z danes … in včeraj.
V petek je draga prijateljica praznovala rojstni dan in bilo je tako prijetno, super, fajn, da me drži še danes. Nismo ga žlempali, niti ne razbijali avtov … razbijali smo krogle (biljard, seveda, ne medgalaktični, kar navadni zaenkrat), se smejali in uživali 1000 na uro. Spoznala sem Baltazarja, s katerim sva se v vročici trenutka celo poljubila. Mmmm, krasni spomini. Katja hvala, da si naju spoznala 😀
Žal je Baltazar že zaseden. Ima lastnika. In štiri tace. Baltazar, ne lastnik. 😆 Lastnik je tud fajn, a z njim se nisem poljubila. 😆
Danes sem iz telefona zbrisala telefonsko številko, ki bi jo morala že zdavnaj. 😕 Ljudje smo čudna bitja in jaz sem zgleda prototip. 😆
Sobota je bila poglavje zase. Naj fotke (spre)govorijo.
