Rojstvo in smrt

Danes je prijateljica povila hči Laro. Ne morem opisati, kako sem vesela zanjo. Ker sva delali skupaj in sva skoraj vsak dan od začetka, ko je izvedela, pa do včeraj rekli kakšno na to aktualno temo (bodoča mamica, porod, ono, tretje, …), se skoraj počutim kot babica 🙂

Veselje se prepleta z žalostjo zaradi Larsa. Dlje kot berem stvari po internetu, bolj se mi dozdeva, da ima limfom. Ja, to je rak. Žlezni rak. Pogosto se pojavlja pri dobermanih, rottweilerjih, ovčarjih, tudi pri zlatih prinašalcih. Prva znamenja so otečene bezgavke, zmanjšan tek, posledično hiranje… 🙁

Velikokrat razmišljam o rojstvu, smrti, boleznih, vendar ne na pesimističen način. Zavedam se, da je vse to del življenja, da nihče ne živi večno. Vseeno mi je hudo, ko pogledam skozi okno, ga vidim in mu ne morem pomagati. Danes sem ga skušala prepričati, da bi pojedel vsaj juho. Nekajkrat je pomlaskal, potem pa je šel stran. Vedno pogosteje se zalotim, da imam lica mokra od solz. Skušam se pripraviti na najhujše, hkrati pa upam, da se motim…

Prosim, naj se motim 🙁