Včasih je preveč… pač preveč

Hudo je, ko je telo šibko, a duh bi še, še, šeeeeee! Govorim o športanju, valda 🙂 Danes me je dohitela ena reč, ki se ji reče utrujenost. Petkov dolgi tek, sobotno lazenje na Celjsko kočo preko Hudičevega grabna, nedeljski treking 20km+ in squash, ponedeljkovo delo dolgo v noč, premetavanje zaradi sanj, torkovo zgodnje vstajanje, bicikliranje na Pohorje in popoldan še naprezanje telesa v malo drugačnih pogojih… ja, danes se počutim, kot da bi muha CC peljala z valjarjem preko mene. Ne gre za musklfiber, pač pa za splošno utrujenost. Mogoče sta mi škodila dva dni dopusta, a? :mrgreen:

Tega dneva dopusta še ni konec, vendar so me že našli za nujne stvari, ki morajo biti narejene do jutri. V tem primeru bi telo še lahko, zdaj se pa duh upira 😆 FML! 😀

P.S.: Poročilo s treka še sledi, najprej moram opraviti tiste “tanujne” stvari 🙁

[EDIT]

P.P.S.: Grem mal laufat, da se zbudim 🙂

Glavobol, zobobol in vampirji duha

Nabija. V glavi. Basi, činele, rompompom, vmes še žaga, Čisto običajna stvar in brusilka, njena sestrična, tudi Čisto običajna stvar. Bi jo odšraufala to glavo, pa se ne da. Bojim se, če bi mi uspelo po na-ključ-igrivi -ni usodi, je ne bi več našla med vsemu kupi črk, ki se premetavajo kot delfini po papirju.

Očeta boli zob. Lep, krasen, cel zob. Že dva dni. Zobozdravnica modruje in vrta, navrta, išče nafto, nafte ni, v zobu pa še kljuje. Danes je petek, konec sveta in slepa trmasta prepričanost, kako zobozdravnik, ki dežurno bdi nad vesoljem, hudobno čaka, da izpuli zob. Meni nič in tebi nič in zob je preč.

Med čakanjem na grand finale uzrem tisto luč v službi, ki razsvetljuje in ki sveti sebi sama v sebi. Za konec, za epilog, posveti še na moj prestol in mi spije tisti kanček energije, kot svetlobni vampir, ki čaka, da se moj duh poravna z bitjem src vseh čričkov in čebelic, potem pa neusmiljeno ugrizne in trdi, da je praznina odrešitev, da je tema luč in da živim v svetlobi, ki ji ni obstati.

Grem. Iščem. Acetilsalicilno kislino. Danes ni več moj dan. Bil je, a ni več.