Ker sredina zgodbe brez pravega začetka ni zgodba, tako kot fant (mož) brez žene (punce) ni par, boste izvedeli, kako se je naša ekspedicija “Nevarni in nenevarni kotači na Veliki Klek” sploh začela… in ne, ni se začela s prvim korakom, ampak s polcanjem vek.
V petek, dan pred odhodom, se je utrgalo nebo in dež je hotel poplaviti našo malo vasico. Da bi bilo takšno početje uspešno, bi bilo potrebno mnogo mnogo dežja (smo namreč na hribu), a vseeno. Če ne bi poskusil (dež namreč), ne bi mogel vedeti, da je njegovo početje brca v temo. Iz tega se lahko nekaj naučimo. Kaj? Pozabila sem, bilo pa je zelo pomembno. 
Med samim nalivom smo se odpravili v Graz po novega otročiča. Ne, nismo šli kupiti človeškega otroka, pač pa novo igračo za Sparkija. Ganz glanc (=popolnoma sijočega, še toplega) novega (=izpod čekiča) Zumota. Naj povem (za ne-GPS-o-file), da je to krasna mala navigacijska naprava za na motor (vodotesna, zaslon na dotik, pa še pot ti kaže povrh vsega ). Otročiča ste imeli priliko videti v akciji že v prejšnji objavi (s sredino zgodbe), nisem pa vam še povedala, da je že od rojstva večjezičen. Imela sem priliko opaziti (in opazovati) napotek v treh jezikih in istočasno! West po Untere Schütt.
Na pot smo šli v soboto ob 4. zjutraj. Do tja smo namreč imeli okoli 350 km in želeli smo priti čim prej, da bi lahko dlje časa vandrali po bregovih. Med prvim počitkom (privoščili so mi celo kavo!) sem uspela dokumentirati ostanke naliva iz prejšnjega dne. Kapljice so se hudomušno muzale (kot se pač hudomušno muzajo kapljice dežja), ko sem si popravljala frizuro glede na svoj odsev v njih. Muzale so se zato, ker so me vrgle na finto: frizura in čelada sta dva popolnoma nasprotna pola urejenosti
Do Celovca smo šli po avtocesti, morda še malo dlje – ne spomnim se, ker sem še dremala na zadnjem sedežu, nato pa smo začeli z vijuganjem po ovinkasti poti med krasnimi vasicami. Vasice so štele mogoče deset hiš (ajd, recimo dvajset), čisto vsaka pa je imela tudi svojo cerkvico z ošiljenim turnom.
Cerkvic je verjetno toliko zato, da med vasicami ne bi vladala prevzetnost in faušija. Drugega razloga ne vidim 😀 Frčali smo mimo travnikov, pašnikov, po dolini med hribi, na hribih so se bohotili gozdovi, nekje vmes pa so bile vse omenjene vasice. Pri naslednjem postanku smo zmotili čisto nič vijolične krave, ki se so se sončile… Malo više namreč ni tako vroče, kot bi si kdo mislil… Ja, kdo bi si to mislil 😀
Tik pred začetkom resnega vzpona se nahaja vasica Heiligeblut (Sveta kri). Mogoče se tako imenuje zato, ker marsikateri kolesar/pešec res skoraj pljuva kri, preden pride na vrh prelaza. Mogoče Opazite koničast turn?
Pri vzpenjanju (od Heiligeblut naprej) se ponudi pogled na dolino, po kateri privijuga večina obiskovalcev. Trava (ki se jo vidi tudi na spodnji fotki) je bila tako mikavna, da bi se najraje zvalila vanjo, vendar sem se raej zadržala. Pogled na kotalečo Sparkico verjetno ne bi bil preveč prijeten
Definitivno prijeten pogled so nudili številni kolesarji (Pikica in Helenca, tudi za vaju bi se kaj našlo 😉 ) vseh starostnih skupin in spolov. Z veseljem smo jih prehiteli. Tu in tam me je prijelo, da bi kateremu od njih pomagala v klanec z držanjem za sedež, vendar se bojim, da bi po prvem takšnem izpadu morala pešačiti na vrh. Ne vem, zakaj ste moški včasih tako občutljivi?!
Videla sem tudi vsaj dve utici/barakici/lopi/hiški, v katerih bi se dalo krasno preživeti kak teden ali dva in dati misli na pašo. Ali pa se sami spraviti na pašo
Pobočja na obeh straneh doline bičajo manjši ali večji slapovi. Škoda, da ni bilo bolj vroče, ker bi se dalo kar fino stuširati 😀 Pri 15°C pa neke pretirane želje po tuširanju ni bilo
Ne vem sicer za kaj, a vse potočke, ki nastajajo zaradi taljenja ledenika, so ustavili z gromozanskim jezom. Upam, da tipa na sliki nista pripadnika kakšne izmed terorističnih organizacij, sicer se vasicam nižje v dolini slabo piše 😀
Če sta začetek in sredina par, manjka še konec, da jih naredi dinamični trio. Ali familijo 😀 Sledi še ena objava na temo klekanja, ki bo dejansko vsebovala eksplicitno razgaljene planinke.
Mini slovarček:
- polcanje: podpiranje (če je nekdo podpolcan, lahko pomeni, da ga prijatelji po pijanki spravljajo domov)
- ganz glanc: moja nova pogruntavščina, nemška popačenka, ki označuje nekaj svetlečega, krasnega, sijočega, zdrgnjenega, spoliranega; ganz glanc so lahko npr. avtomobili ali pleše 😉
- ne-GPS-o-fil: oseba, ki ne živi samo za navigacijske naprave in ki zna priti iz kraja A v kraj B tudi brez njih
- turn: cerkveni zvonik – tisti del cerkve, kamor se najpogosteje pogleda, ker ima običajno gor pripopano uro
