Moje življenje postaja melodramatični triler s kančkom komedije. Včeraj zjutraj, točno ob 6.28 (če sem malenkostna), so me (skoraj) ugrabili.
Mirno sem prikorakala po stopnicah, ki vodijo na pločnik. Ustavila sem se, da bi preprečila morebitni trk z avtom, če bi seveda kak pridivjal. V tem primeru je avto ne bi dobro odnesel — tako pač je, če imaš jeklene mišice 😀
Z nogo sem stopila na cestišče in potem … divje škripanje zavor. V delčku sekunde, preden sem uspela reči “na Popocatepetlu je verjetno mrzlo“, sta z gromozanske oklepne pošasti skočila ogromna kolosa in me obkolila. V trenutku me je spreletelo: “Kaj pri vragu sem ušpičila tokrat?!“
Zamižala sem, ker sem pomislila, da je konec z mano. Konec je. Zakaj še ni konec?
Čez tri sekunde sem odprla oči, ker me še nihče ni skušal odvleči. Zagledala sem kolosa, ki sta strmela vame in se nasmihala. Predrzno sem se jima zastrmela v oči — če me do sedaj nista ugrabila, me verjetno zdaj tudi ne bosta. Ali pač?
“Gospodična, se lahko prosim malo umaknete, da prideva do posod za smeti?“
Je potrebno zapisati črno na belem, da sem bila mičkeno majceno užaljena, ker me nista vsaj dregnila pod rebra, če me že nista imela namena ugrabiti? Po drugi strani pa … očitno še ne zgledam kot kanta za smeti. Bomo videli naslednjič 😆