Živela sta starša, ki sta hotela svojemu otroku le najboljše. Prav tako sta želela, da dete odraste v zrelo, obzirno in predvsem dobro osebo, ki bo ugajala drugim in ki bo delovala po v kamen vklesanih normativih … Da bo štorija bolj pristna, bom detetu dala ime, spol, emšo, avto in psa. Ne? Prav, a spustim bedarije in ji dam samo avto? Tudi ne? Seveda ne. 🙂 Dete rabi zaenkrat le ime, vse ostalo bi jo čisto preveč izdalo. 😆
Torej … Dete, dekle oz. zdaj že ženska, nosi partizansko ime … Špela. Seveda to ni njeno pravo ime, vendar jo včasih njeni domači pokličejo s tem imenom. Nepomembna podrobnost, zato gremo naprej! Juhej!, za nosom in pred ritjo.
Špela ima velik problem, ki se mu reče ugajalna hendikepiranost.
Vic, ki to že skoraj ni
Poznate “vic” o Cirilu in Metodu, ki gresta v gostilno (kot že mnogokrat poprej) in naročita dva zrezka? Jaz tudi ne … več 🙂 Vsaj ne popolnoma — lahko da sta Janez in Franc, Mujo in Haso, ne vem. Važna je tako ali tako samo poanta. 😀
Ciril in Metod torej naročita dva zrezka. Ciril je bil vzgojen podobno kot Špela, Metod je pač bil Metod. Čez nekaj minut natakar prinese dva zrezka: enega velikega in enega majhnega. Ciril seveda pusti, da Metod prvi izbere zrezek. Metod zagrabi vilico in bam! brez pomisleka čopne veliki zrezek.
Ciril osuplo vpraša: “Zakaj si vzel ravno VELIKI zrezek?”
Metod: “Kaj zaj kompliciraš? Vzel sem vElkEga, ker ti itak vedno vzameš manjšega. Nekaj cajta sem ti prišparal.”
Jabke in njih stanovalci
Kaj ima Špela z zgornjim vicem? Veliko. Špela je vedno delovala po principu: daj drugim prednost. Če sta bili na mizi dve jabolki (jabki/japki), je Špela vedno pustila drugim izbiro. Ja, in? Ja, večinokrat je pristala pri japki s stanovalcem. 😆 Ni ji preostalo drugega, kot da je zbezala stanovalca iz “hiše”, obrezala z japke, kar se je obrezat dalo in pojedla, kar je ostalo. Če je sploh kaj ostalo. 😉
Čokolada me nima rada
Podobna scena se je velikokrat odvijala še z drugimi rekviziti, recimo čokolado. Tudi če je imela le še en košček, si ga Špela ni na skrivaj zbasala v gofljo in potem vsa čokoladna okoli ust trdila, da sploh ni imela čokolade. Nikoli. Nikdar.
A-a, Špela tega ni naredila. Ponudila je še zadnjo drobtinico, tako je pač bila navajena. Ja, in kaj potem? Ponavadi je ostala brez čokolade, kaj pa drugega. 😀 Najbolj jo je prizadelo, ko ji njen lupček ni ponudil zadnjega koščka čokolade. Zakaj jo je prizadelo? Ker je vedno najprej pomislila nanj in bi mu dala vse, še ovitek od čokolade … on pa njej ne. Še bolj mu je zamerila, da je zadnji košček kar pogoltnil in da ni niti užival v njem. Alo! V čokoladi je treba uživat.
Avtobus in pošasti
Seveda se Špelina ugajalna hendikepiranost ne konča pri čokoladi, ah, kje pa! Špela je namreč vedno pomagala starejšim, bolnim, poškodovanim, izgubljenim, če je seveda naletela na njih. Ne bom rekla, da je skakala po zavetiščih, bila vsako uro namalana v domu za ostarele ali kaj podobnega. Je pa zato vedno spustila naprej na avtobus starejše osebe, jim odstopila sedež, jim pomagala nesti težke cule. Sploh si ne znate predstavljati, kako težo navlačijo včasih mamke z busa. Grozljivka! 😀 Večino časa je zato na busu stala, se drenjala v sprednjem delu in komaj dihala, ker se mamke pač niso spravile v zadnji del busa, ampak so raje spredaj zabasale vse, kar se je zabasati dalo. Za nameček je nekajkrat doživela še grobo odrivanje in suvanje s torbicami nekaj penzionističnih pošasti (res, morali bi videti njihove izraze), ki so se trdno odločile simulirati tankovski marš na avtobusna vrata.
Pika na i, besede besede
K ugajalni hendikepiranosti nujno sodi upoštevanje sogovornika v pogovoru. Špela je večino časa (ne vedno 😳 ) pustila sogovornikom, da so povedali svoje, se naredili pomembne in se napihnili kot pavi (po potrebi). Seveda je to trajalo in trajalo in ko je končno prišla do besede, nobenega ni več zanimalo, kaj je imela povedati. Nekateri so vmes že zapustili prizorišče dialoga, triloga, pentaloga … 😕
Zaključek ali kaj ima Špela k vsemu dodati
Ker vsi nismo pavi, bomo pustili Špelo, da pove še svoje mnenje. Špela, prosim.
Špela: “Aloha! Sem na odvajalni terapiji, odpravljam ugajalno hendikepiranost. Eno samo stvar vam polagam na srce: dajte se je znebiti še vi, ker z njo … ne boste prišli daleč. Ali pač? Hm ….” 😕