Tag: trek

Moj telefon je lahko fotič (Tminsko migetalkanje) – 2.del

  By , ,

Grozljivo veliko časa je minilo od prvega dela, vem, ampak… jebatga. Vse ob svojem času in čas je zdaj! Še sploh, ko sem rahlo tečna, ker ždim med štirimi stenami, namesto da bi šla na sonce in sneg. Eh, tudi za to bo prišel pravi trenutek.

Torej…
Po ne-preveč-navdušujoči izkušnji s troli z Rogle je sledil moj letošnji najljubši treking – Tolmin. Na tem potovanju tja in nazaj me je zadelo, da ni treba zgolj trpet, da se lahko imaš fajn :mrgreen:

Že na začetku smo se trije mušketirji (piskec, Hana in moja majhnosti, Mareta tokrat ni bilo zraven) odločili, da bomo na vse pretege branili zadnje mesto na ultri. Vse do konca smo mislili, da nam je uspelo… malo pred ciljem smo pa ugotovili, da je za nami ostal še eden tekmovalec, s katerim smo se tako ali tako cel čas prehitevali po levi in po desni – enkrat mi njega, drugič on nas…

Ob znaku za štart se je množica sotrekašev zapodila po ravnini in malo je manjkalo, pa bi prebili zvočni zid. Da bi se izognili neprijetnostim pri pojasnjevanju, zakaj je do tega prišlo, je naša trojica začela bolj počasi. Pri sebi sem si celo obljubila, da bom na tej poti skušala uživati do skrajne meje. Telefon sem si zataknila za pas, zato da je bil fotoaparat pri roki. Ne boste verjeli, prvič v svoji trekinški (ne)karieri sem naredila toliko fotk, da imam dejansko kaj pokazati. Bravo jaz! Nadaljevanje je bilo brez večjih pretresov, brez zgubljanja, na koncu smo zaključili obuti in oblečeni v vodi. Hec mora bit 😛

Ne bom več pisala, tokrat si raje delajte lušte zgolj z razgledi, za izkušnje pa si obujte pohodne ali tekaške čevlje in v akcijo! :mrgreen:

070820103076
070820103077
070820103078
070820103079
070820103080
070820103083
070820103084
070820103085
070820103087
070820103088
070820103089
070820103090
070820103092
070820103094
070820103097
070820103098
070820103099
070820103100
070820103101
070820103102

1 2 ... 4

Krst pri Bovcu s polaganjem ovinkov

  By , , ,

Pa sem jo preživela. Kaj? Ja, svojo prvo ultro letos. Krst pri Bovcu takorekoč. Gremo lepo po vrsti.

Najprej sem bila prijavljena na pohodniško, vendar me je splet okoliščin (in Helena 😉 ) prepričal, da je že čas za kakšno izmed mojih neumnosti.  Letos še nisem nič ušpičila. :mrgreen:

Kot ponavadi sem se marsičesa naučila. Za začetek recimo, da je mogoče dobro pazljivo prebrati e-mail organizatorja, ki opozarja na zastoje na cesti. 😀 V Bovec sem šla preko Vršiča in s ceste na parkirišče “stiščala” twingota, ki je bremzal v hrib, še posebej pred ovinkih. Ccc, dečko 🙂

Moje nebremzasto ovinkarjenje žal ni rodilo želenih časovnih sadov. Na drugi strani malo pod vrhom me je namreč čakalo presenečenje. Zastoj. Ne me vprašat, kaj so delali.

Ura 7:50. Štart ob 9.00. Panika? Ne še.

Čakajoč Godota.

Ura 8:15. Panika? Ne še.

Še vedno v koloni z nekaterimi drugimi sotekmovalci. Zgolj rahla napetost. Kar na cesti sem se preoblekla v tekaške hlače, pojedla prvo energijsko ploščico (zajtrk ob 4.45  je popuščal).

Ura 8:20. Panika? Malo pa že 🙂

Končno so dali znak, da lahko gre naša četica naprej. Gaaaasaaaa!

Ura 8:40. Panika? Ooo, jaaaa!

8:45 predstavitev trase, jaz pa še registrirana nisem bila. Aleš in Mare sta že čakala na štartu. Hitro vrgla nase še majico, rukzak in odbrzela proti štartu 5 minut stran. Sredi poti žbam! po čelu. Pozabila palice v avtu. Laufala nazaj do avta, laufala nazaj do štarta. Kdor nima v glavi, ima v nogah.

Ura 8:50. Panika? Zelo.

Smolar je že vedel, ko je pel “saj hujše muke ni, če te ornk scat tišči”. Zdaj vem, da se ne smem nalivati z vodo, ker nikoli ne veš, kje in kdaj te zastoj počaka v zasedi.

Seveda nisem vedela (glej tisto o branju mejla organizatorja), da vse kategorije štartamo istočasno in sem nekemu gospodu s pohodniške nekaj težila. Se opravičujem, ampak res me je tiščalo lulat 😀

3..2…1… Štart!

Za naprej sta bili znani 2 možnosti, zgodila se je tretja 🙂

  • Plan A: Aleš, Mare in moja majhnost v “piči miško” turbo pogonu sledimo tahitrim.
    Mare bi lahko brez težav, vendar sva s Alešem nekoliko zabremzala. Motorji še niso bili dovolj ogreti.
  • Plan B: Mare gre naprej, midva z Alešem svoj tempo zadaj. Vsaj v teoriji 🙂
    V praksi: Aleš je moral Maretu skorajda zagroziti, da potem ne bosta šla na pir, če ne gre naprej.

Dejansko?

  • Plan C: Mare daleč spredaj, moja majhnost je zaostala za Alešem. Začela sem mičkeno prepočasi, telo se je navadilo in potem je bilo težko pospešit po žgočem soncu in pri 30° v senci. Naj bo dovolj, če povem, da sem v prvih 3 urah pozaugala še zadnjo kapljico iz (na začetku polnega) 1,5 litrskega  meha vode, ne da bi z eno samo celico pomislila, da bi morala odtočiti.

Do KT1 se je vleklo in vleklo in vleklo, na mojo srečo je bil Aleš dovolj pozoren, da nisva zalutala. Seveda sem se spomnila vklopiti GPS šele sredi šume, mamicu mi 😀 Po Kt1 se je vleklo še malo bolj, ker sem zgubila Aleša izpred oči. Priznam, od sonca in zmanjšanega vnosa kalorij v zadnjih 14 dneh sem bila rahlo omotična in skozi glavo mi je 3x na 200 metrov šinilo “Kaj že ti počneš tukaj? Bi šla nazaj? Bi se raje pridružila pohodnikom?”. V svoje opravičilo lahko povem, da je bilo na kartončku za pobiranje kontrolnih točk 12 mest. Če me je že do KT2 tako zdelovalo, kako se bom privlekla do KT12?! Če sem že pri priznanjih… evo, skesano priznam, da sem na dveh ovinkih celo na glas  zaklela. :mrgreen: Še dobro, da me nihče ni slišal.

Ravno sem se nakulirala in se spomnila, da se ne predam, tud če koleno visi z mene, ko sem jih zagledala. KT2, prijazna dekleta, sod z vodo… in Aleša! Počakal me je! Aleš, še enkrat hvala! Potem je bilo definitivno lažje 🙂 Napolnila sem svojo grbo in takoj sva jo mahnila naprej. Nisem bila koma, le noge so šle bolj počasi navkreber. Čudno, ni bilo musklfibra, le noge so se spumpale vsakih 100 korakov (hehe, ja, štela sem). Sledilo je par sekund počitka (tudi te sem štela) in spet naprej… Vodo sem žlempala kot srednje velika krava, čeprav dobro vem, da se je treba kontrolirati pri požirkih. Jebatga. Sonce mi je stopilo v glavo.

Sneg. Sneg? Ja, v gorah je ponekod še zmeraj sneg. Prečenje snežišč za ludeke moje velikosti ni drekec pekec, sploh ne, če je treba skakat iz stopinje v stopinjo. Poleg tega se je še bleščalo kot prasica. Če bi še pol ure napol miže buljila v sneg, vam rečem, da bi se lahko preimenovala v Li Ching 😀 Ampak… bilo je kül. Prineslo je oblake, malo je celo zapihalo in omililo skoraj neznosno vročino, ki je sicer puhtela iz okoliških skal.

Če Štajerci radi rečemo “aufbiks in čreve na plot!”, v gorah velja “aufbiks in čreva na sneg!”. Stopiti sem morala preko ostankov gamsa (najbrž, ne me držati za besedo, sodila sem le po velikosti črev).

Ala vera (ne aloe vera!)  in čast in slava organizatorjem: na Prevali je zraven vlečnice  čakala KT3, zraven  KT3 voda, zraven vode čokoladice in zraven čokoladic über prijazen nasmešek! Tako se to dela! 🙂 O razgledih ne bom, ker bi si jih morali zaslužiti! Lahko vam le nardim lušte in rečem, da je bilo fantastično!

Z Alešem sva med klepetanjem z Maretom, ki je bil že v dolini (adijo svet), prilezla do najvišje točke… potem se je pa začelo. Naj-naj-naj-naj-naaaaaaaaajboljši del poti! Spust po smučišču! Ludeki, če bi morala še enkrat zlezti nazaj gor, da bi se lahko še enkrat peljala… BI! Takoj! Kljub soncu in vročini in črevam! 😆  Pred vriskanjem in razmetavanjem po snegu je bilo potrebno pobrati še KT4 in… em… ja… banane 😀 Sem že rekla aloe vera organizatorji? 😀 Vse to so prinesli gor za nas in verjeli ali ne, počakali so celo na nas, zadnje 😉 Organizatorji :kiss: 😆

Naslednje pol ure (mogoče manj?) lahko opišem le z “Woooohooooo! Juuuuhuuuhuuuu! Nooooroooooo!!!!“

Drvela sem po zasneženi progi, nisem vedela, ali bi se od veselja vrgla na glavo ali na rit! Pričakovala sem, da se mi bo vsak čas udrlo do kolkov, zato sem skakala kot pijani mornar, da se ne bi kaj zgodilo. Na koncu nisem več čutila prstov na nogah!  Če bi se še malo bolj režala, bi mi odletel pokrov s piskra 😆 Ni prvič, da sem se spuščala po snegu ali melišču, ampak tako dobro še ni bilo!!! (ja trije klicaji in še so premalo) 😆

Ko se je sneg končal, sem bila kar malo žalostna. Na grušču me je tako zabremzalo, da sem za trenutek pomislila, da se je ustavila Zemlja. 😀 Tudi Salomonke so se naenkrat zdele kot obuvalo iz kartona. 😛 Še zmeraj mi ni bilo jasno, kje bomo nabrali vse točke do KT12… Ko sem to previdno omenila Alešu, se je začel režati. Ko mi je razodel, da je točk samo 7, so moje noge dobile moči še-pa-još. 😛 Zamikalo me je, da bi preostanek poti opravila v troskokih. 😀 Aleš trdi, da sem ga morala čakati, ker je previdnejši kot jaz. Sama bi rekla temu princip vzajemnosti. On je mene počakal, ko je bilo zame najbolj kritično, edino pravilno, pravično in nadvse prijetno je bilo “počakati” njega 🙂

Vse ostalo je zgodovina. Tudi pir, ki je na cilju stekel po grlu, preden bi najbolj gobčen med vami rekel Popocatepetl.

Obvezno branje: Aleševa štorija (da ne bom ponavljala že povedanega) 🙂

Aleš pred spustom
Woooohoooohoooo!
Takle smo meli :D
The End s pivom v roki

Če povzamem: nepozabno noro doživetje! Res, ampak čisto čisto zares in definitivno in absolutno bi mi bilo žal, če ne bi šla na ultro. Še enkrat Aloe Vera organizatorjem 😆
Helena, hvala! Aleš, hvala! Mare, hvala! Matjaž, hvala 😉

Aja, tisti dan sem spila 5 litrov vode (zmerjeno), ne da bi šla odtočit 😆

In zdaj? Komaj čakam na julij. Rogla. Ultra. Itak. Mwahahaha! 😆

Laško je dalo za rundo ali Eksistencializem po Sparkičino (2.del)

  By , , , ,

(… nadaljevanje 1. dela Munchhausenovske trek-dogodivščine v Laškem in na okoliških pod kotom prislonjenih ravninah …)

Če mislite, da se sneg ne more vžgati, me še niste videli v akciji pri spustu in podžgane z jezico eksplozivne moči pasje bombice. Sneg in blato sta frčala na vse strani. Srečala sem skupino pohodnikov in za bežen trenutek sem se počutila kot Mojzesina, ker so se (verjetno zaradi lastne varnosti) razmaknili kot morje… Saj ne, da bi jim iz jeze kaj naredila, le ustavit se nisem mogla. :mrgreen: Kljub temu plemenitemu dejanju se niso mogli izogniti pljusku “Ha! Mene odpisat?! Jim bom že pokazala!“. Babe pač. Nauk #6. 😀

Potem sem ga zagledala. Glede na stopnjo blatnosti, napol blazen pogled in za pas pripopan zemljevid zanj ni bilo dvoma, kdo sem. Glede na presenečen pogled in vprašanje “Ste vi 212?”, tudi zame ni bilo dvoma, kdo je. Pretehtala sem možnosti in takoj izločila kepanje ter žnaranje. Če bi bil moj vrstnik, mu postavitev v sneg na glavo ne bi ušla. Ker pa je bil prijazen gospod, sva se čisto lepo in normalno zmenila, da moram naprej. 😀

Nauk #9: Manjše (in mlajše) od sebe je dovoljeno postaviti na glavo v sneg. Ostale se lahko samo previdno grdo pogleda.

Pritekla sem na Kal. V navodilih je pisalo, da je kontrola ob igrišču pred planinskim domom. Kontrole ni bilo nikjer, megla pa taka, da bi bila mama Megla ponosna nanjo. Ker nisem nič pametnega videla, sem skorajda po vseh štirih tipala za sledmi v snegu. Pozijala sem na otroško igrišče desno od doma. Nič. Zijala sem na fuzbalsko igrišče direkt pred domom. Nič. Nekaj stopinj je bilo, vendar zdaleč premalo za potencialno kontrolno točko. Skoraj sem začela odmotavati trakce in žlauhce, da bi se dokopala do fotoaparata in naredila avtoportret treking Jetija, ko se je na vratih doma pojavil obraz. Točko so prestavili v notranjost, da se ne bi prehladila. Točka, ne jaz. :mrgreen: Pričakovali so me (“Aha, ti si 212.“). Pofočkala sem se in pri odhodu na vratih srečala… taistega gospoda, ki se je izognil kepanju. Upam, da ga nisem preveč grdo pogledala. 😆

Nauk #10: Razmišljanje izven škatle (navodil) ni prepovedano, prej zaželeno. Sploh če je zunaj mrzlo.

Za naslednjo točko je pisalo, da nadaljujemo poljubno. Za nameček je megla dobila mlade. Tega sem se bala. Če ne bi bilo snega in megle, se sploh ne bi zavzela. Počez, čez drn in strn, malo po štirih in malo po riti je namreč moj osebni treking stil, zaščitni znak tako-rekoč. Poleg zadnjega mesta na ultri. :mrgreen: Sem kot Coca-Cola, ampak boljša. 😆

Oba z GPS-om sva skomignila z rameni in šla usodi naproti. Zakorakala sem po cesti in čez čas se mi je zazdelo (po zemljevidu sodeč), da ne bo preveč dobro, če nadaljujem. Doma so mi zmeraj govorili, da najlažja (asfaltna) pot ni vedno najboljša. Za spremembo sem se odločila, da prisluhnem temu glasu iz mladosti. Neustrašno sem zagazila v neshojen sneg.

Nauk #11: Najlažja in najbolj shojena pot ni vedno najboljša. Je pa običajno najudobnejša, čeprav gre okoli riti v žep.

Boljše bi bilo, da se ne bi poslušala. Drugič čepe v ušesa! 😆 Bolščala sem v GPS, ker je to bilo edino, kar sem videla zaradi vedno gostejše megle. Začelo me je zebsti, bila sem premočena od glave do pet – tace sem imela mokre od knajpanja in dodatno od snega, ostalo pa od potu in megle. Zapihal je leden veter, po GPS-u sodeč bi morala prečkati markirano pot, jaz pa niti dreves nisem videla, kaj šele kakšno markacijo?! Zmagovalna kombinacija. Spomnila sem se, da sem v rukzak spakirala rokavice in dodaten neprepihljiv anorak. Trakcem in žlauhcem se je nasmejala rit, ker sem jih spet prešlatala in razmotala.

Nauk #12: Včasih se je vseeno dobro poslušati … in v rukzak shraniti kakšno stvar več … ter vzeti pohodniške palice.

Oblečena sem tavala malo sem, malo tja, vmes mi je drselo po snegu in premočeni travi. Skoraj sem že preklopila na preklinjevalni bemti-način in ne boste verjeli, za hipec sem celo pomislila, da bi se vrnila nazaj do koče, češ “tudi jaz imam pravico kdaj pa kdaj odstopiti“. Nezaslišano, vem. Zamrmrala sem si “Izgovori, izgovori …” in iskala naprej. Ne morem pametovati o naukih (npr. #8), če se jih potem ne bi držala!

Fanfare! Zagledala sem drevo in na drevesu markacijo. Poleg tega sem nekoliko nižje zaslišala glasove. Vklopila sem turbo, pritekla do avtomobila na cesti (ja! tisti cesti od prej, le da malo nižje) in zagledala … Janeza Korošca. Janez je meni kot Yoda Lukeu Skywalkerju. 😀 Ni odveč omeniti, da je eden izmed glavnih pri treking ligi.

Nauk #13: Yoda ni nujno majhno, zeleno in modro bitje, ki smešno govori. Lahko je visok, prijazen in super fajn dedc, ki ga skrbi za v megli zablodele duše in ki ima rad zagonetke na trekingu (“za predel je značilen mešan gozd z jelkami”) 😀

Brez dodatnih Janezovih napotkov bi verjetno še zdaj iskala KT9 (navodila iz kuverte). KT8 so namreč prestavili in pri iskanju bi naredila krog okoli riti, pa še enega in če se kaj poznam, še kakšnega zraven, preden bi prišla do KT9. 😀

Nadaljevanje je potekalo brez zapletov. Čez Ostri vrh sem si pela, pokazalo se je celo sonce! Iz Babe sta med prečenjem nastali dve (ena živa, ena malo manj), nakar sem pri lovskem domu pod Govškim brdom pobrala še prijaznega laškega knapa (treking prostovoljca) in kontrolno točko ter z njima odpeketala do Hude jame.

Med Mrzlico in Hudo jamo sem pri kontrolnih točkah s človeško posadko opazila efekt gluhega telefona. Vsi so me vprašali, če sem številka 212, zraven pa dodali, da so jih poklicali in jim povedali, da “pride ena mlada, fejst/lušna punca“. Ne vem, kje so to pobrali, ker je jaz nisem nikjer srečala! :mrgreen: Po moje so jo ugrabili na poti.

Nauk #14: Efekt gluhega telefona se z razdaljo krepi, ne glede na operaterja in ne glede na znamko telefona! 😆

Iz Hude jame sem splezala nazaj na breg, na Šmihelu pomahala prijateljem, potem pa usekala še zadnjič počez do cerkvice Sv. Krištofa (predzadnja KT). Tule sem se že režala kot pečena mačka, kajti cilj je bil na dosegu roke. In prišla sem pred temo! Ne samo to! mislila sem, da bom prišla pravočasno (pred začetkom) na zaključno podelitev, ki bi se naj začela ob 17.00.
Ob 16.25 sem čakala na prehodu in preklinjala vlak, ki se ni hotel spraviti s postaje. Ko je končno odpeljal … se je iz druge strani prikazal še eden. Skoraj prepričana sem, da je čakal za ovinkom, da bom prišla do prehoda in da me bo potem lahko oviral. Mamico mu vlakovsko! Med čakanjem sem opazovala ciljni prostor. Nikjer ni bilo žive duše, nikjer več cilja … Trikrat sem pogledala okol, če sem prišla v pravo Laško.  😕 Videti je bilo je isto kot pred osmimi urami, le … preveč prazno je bilo — kot da ta dan ne bi bilo ničesar.

“Menda ja nisem VSEGA zamudila?! Ne že spet …“

Ob 16.35 sem končno uspela prečkati progo (ja, vem, prej bi prišla okoli in skozi podhod) in previdno zavila proti recepciji hotela.

Stopila sem skozi vrata in… padla naravnost na podelitev nagrad. O lubi bog, o tristo kosmatih zajcev! 😆 Situacija je bila še bolj komična, ko so zame prekinili podeljevanje in me je Janez (ja, Yoda) pred vsemi pozdravil. Sledil je bučen aplavz. 😆 Ko bi vedeli, kako mi je bilo nerodno … ampak morala sem povedati, da sem prišla, da me slučajno ne bi iskali po lisičjih brlogih. 😆 Zdaj vem, da moram naslednjič prinest zraven vrečko, da si jo dam na glavo … mogoče pa tudi ne! 😀

Nauk #15: Hec mora bit, pa čeprav na lasten račun. Kam bi pa prišli, če se ne bi znali smejat na svoj račun! 😆

Glede na svojo fizično pripravljenost v zadnjih treh mesecih (pisanje & zagovor doktorata ter služba od jutra do večera so pustili posledice na njej)  in na rezultate (null-koma-jozef odstopov), sem absolutna zmagovalka. Zase. Drugo niti ni pomembno. 😉 Doma na kavču (se) bolj malo dogaja, ne da? Tudi “mogoče bom naslednjič”  še ni prišel daleč. 😉

Nauk #16: Najlepše je, ko tečeš/hodiš/počneš nekaj za svojo dušo … pri tem spoznavaš same fajn ljudi in se zabavaš kljub žuljem, mokrim tacam ali bolečinam.  😉

Na (mojo) žalost je treking liga za letos zaključena. Drugo leto se bom vseeno potrudila prepustiti tole izkušnjo še komu drugemu — ne smem biti preveč sebična. :mrgreen:

Kaj pa do takrat? Zgleda, da se bom učila smučat/bordat/tečt na smučeh. 😆 Zimska avantura je rekla, da ima zame mesto. 😆 Zadnje ali ne-zadnje, glavno, da se bomo imeli fajn!