Image by kimncris via Flickr
Pride dan, ko bi zavila v najbližjo trgovino s športno opremo in si kupila žogo, svojega Wilsona. Če ste gledali Toma Hanksa v filmu Cast Away, točno veste, kaj mi je in kako mi je. Tisti, ki tega filma niste gledali: Tom Hanks se po letalski nesreči reši na otok in po čudnem naključju se tja reši tudi odbojkarska žoga. Tom žogi nadene (odtisne s krvjo, če se prav spomnim) obraz in se pogovarja z njo, jo ima za prijatelja in skrbi za to, da ne znori… on, ne žoga 
Kaj imam s Tomom Hanksom? Podobna mu že nisem, vsaj po izgledu ne Nisem na otoku, nisem imela letalske nesreče (ne vem, če bi to pisala), ne raste mi brada (vsaj pri moji starosti še ne). Kaj pa potem? Skupen nama je občutek pomanjkanja človeške bližine in dialoga, predvsem zadnjega 😕 Le zakaj non-stop visim na blogu/blogih? Ok, ni še alarmstufe rot kritično, vendar bi mi Wilson prišel prav…
Preden me začnete tolažiti, saj bo bolje… je že bolje! 😀 Našla sem si dvonožnega simpatičnega Wilsona oz. sva se našla, bi bilo primerneje Zdaj se bom končno lahko spet pogovarjala 🙂 Ahhhh 😀
Če še nimate Wilsona, si ga omislite. Lahko je tudi Spalding, no. 😀 Ne bodimo preveč izbirčni
