Ves večer in še malo se mi po živčkih sprehaja melodija iz vesterna The Good, the Bad, the Ugly, morda tudi zaradi vetra, ki zavija okoli vogalov. Malo prej je po štrikanem vzorcu naključij in šnofanja po jutjubu doživela digitalno realizacijo.
Danes bi se naj še videl utrinkast roj, zato sem polna upanja kar bosa odstopicljala v zametek viharja zunaj. Takoj ko sem zaprla vrata za seboj in se zastrla v nebo, sem ga videla. Enega samcatega. Veter mi je kuštral lase in jih prepletal v sračje gnezdo. Okna v bajti so žvižgala (in še žvižgajo), kot da imajo koncert, zunaj jim je spremljevalno zvočno kuliso delalo šumenje listja, dihanje trave in neslišen zvok samote. Mesto, na katerem sem stala, ni bilo pravo. Odtacala sem po pločniku in se skoraj zalepila na sveže prepleskane rešetke, ki varujejo kletna okna. Na srečo je barva že nekoliko prijela in uspelo se mi je rešiti brez žaganja stopal.
Legla sem na travo in se zazrla v zvezde. Misli so med preštevanjem letal odfrčale beyond. Prezgodaj je še za njihovo razpršitev v veliki kruti in temni svet.
Uživajte v tara-ra-ra-ra in bodite nocoj (danes) malo good, malo bad in malo ugly 😉 Grem še za trenutek zret v zvezde…