Deda na bencinski črpalki in morala za bedake

Vre v meni, a besede nočejo na papir, kaj šele na blog. Bemu svet.

Starejši uglajeni gospod s sivo lepo pristriženo bradico, v sivi obleki, roza srajci in z rdečo kravato je, potem ko je natočil bencin v svojega merdžota, motovilil s cevjo, kot da bi bila pobesneli piton. Ni šlo drugače, ker je moral med točenjem bencina seveda telefonirati.

Če se ne motim, je na bencinskih črpalkah znak in/ali napis, da je uporaba mobilnega telefona med točenjem prepovedana. Vem, da nisem baš neki filozof, a vseeno… je možakar namenoma kršil to pravilo oz. se zanj sploh ni zmenil, ali zgolj ni vedel, da se to načeloma naj ne bi počelo? Uporništvo, statusna ignoranca ali le nevednost? Sumim ignoranco. Tako pač je, da ljudje z dražjimi avtomobili velikokrat mislijo, da nekatera pravila zanje ne veljajo in zato veselo ustavijo ali celo parkirajo, kjer se jim sprdne, ne dajejo smerokazov, preskakujejo vrste, jemljejo prednost… in niso edini. Kdaj drugič lahko navržem še kakšno o obzirnosti za bedake…

Ukvarjanje s takšnimi malenkostmi ni najboljši način zapravljanja časa, je pa dober povod za razmišljanje o morali. Zadnji dogodki, ki smo jim priča v našem vrlem in *akhm* spoštovanja vrednem državnem zboru, samo potrujejo, da je morala za bedake. Dokler bomo bedaki, ki se bomo trudili držati vsaj osnovnih moralnih načel, se bodo našli posamezniki, ki se bodo dvigovali iz naših množic rekoč: kaj je malo laganja in ponarejanja v primerjavi z večnostjo? Nič. Točno to.

Želim vam veselo kršenje pravil in zanemarjanje morale ali pa v jok in na drevo. Če bo šlo tako naprej, nam bo zmanjkalo ali sliv ali bedakov, ki bodo plezali na njih. Le igrače bodo ostale.

Hudobna številka

Z Spartakom se zvečer sprehajava po starem delu mesta, kar srečava tri misijonarske/pridigarske/neki-neki mormonske dekliče – dekleta so v krilih, fantje v reklcih, z imeni pripetimi na majice — verjetno ste že naleteli na njih.

Enoglasno (v angleški sloveščini): “Zdravo, lahko malo zmotimo?”
Še preden izdavim “ne, hvala”, Spartak prijazno prikima in potem… rafal vprašanj!

Prva: “Mislite, da obstaja kaj po smrti?”
Druga: “Kaj mislite, da je po smrti?”
Tretja: “Kaj je smisel življenja?”

Spartak premišljuje, išče besede.
Jaz: “42”.

Vsi vpleteni me čudno pogledajo, vključno s Spartakom, jaz se pa režim kot budalo.

Prva drugi: “Ne razumem.”
Druga prvi: “Ne vem.”
Tretja obema: “Kaj je rekla?”

Zamahnem z roko: “Eh, šala.”

Spartak nekaj nabluzi, da jih pomiri in da lahko odideva.
Zmedeni dekliči gledajoč za nama zmajujejo z glavo, jaz se pa še kar krohočem med razlago Spartaku. 😛 42 je res hudobna številka. Zdaj vem, zakaj jo je Douglas Adams izbral. 😆

Epilog: Spartak dobi jezikovo župo in domačo nalogo — branje Štoparskega vodnika, da naslednjič ne bom edina izpadla čudno/čudna. :mrgrin: