Ponočevanje ima name serenadni učinek. Današnji dan ni bil izjema. Dimenzija globine dojemanja se je povečala po tipkanem pogovoru, ki mi je dokončno odprl oči in odtrgal zaveso, ki je tako ali tako le še napol visela z odrske scene Sanj o drugačni prihodnosti.
Veliko nas je, ki bi radi fotografirali, veliko nas je, ki bi radi risali, veliko nas je, ki bi radi pisali. Vedno je kdo boljši, hitrejši, učinkovitejši, lepši, pametnejši, lepše riše, bolje piše, idealno fotografira… Zagnala sem se proti prepadu takih misli, kot se zažene upornik v napad oborožen le s kamenjem: bojevito, strastno, noro. Ustavila sem se korak pred breznom in se zagledala v zrcalu besed.
Kdo sem? Nizko raslo, napol divje bitje, ki se zaveda majhnosti v primerjavi z brezspolnostjo in neskončnostjo zvezdne črnine; ki se zaveda ničevosti svojih egotripov in izpadov stikov z realnostjo in ki umirja vročo kri kljub prenizkemu tlaku v krvi; ki obožuje močne ljudi brez oblasti z močnimi besedami in močnih barv, jasne poglede in zamegljene nevarnosti. Zavedam se lastne omejenosti, večkrat pa tudi omejenosti drugih in to me moti. Moti me, kadar ljudje ne cenijo jasnih pogledov in brhkih misli, kadar se vlečejo po blatu in plezajo po opičjem drevesu drug drugemu preko glave, kadar zaničujejo princip poštenosti in se vlačugajo s kurtizansko Koristjo.
Žalostna sem, ko pomislim, da me bodo povozili, pohodili in poteptali, če ne bom to, kar sem. So minute in dnevi, ko je težko biti klovn, ko glava polzi proti blatu na tleh in jezik hudobno, brezmilostno biča najljubše in najšibkejše v meni: občutek za smehec. Smehec, prah, ki prerase v bedarije ali zagonitis. Smehec, seme, ki vzklije v zgodbo ali sliko. Smehec, sadež, ki bo morda nekoč hrana bolj žlahtnim oblikam Sanj. Najpomembneje je, da ohranim tisto, kar me naredi mičkeno drugačno. Ne nujno boljšo, lepšo in bolj zabavno, ampak predvsem sparkljasto 😉
