Pretresla me je zgodba o vrsti samomorov v mestecu Bridgend, ki je bilo nekoč živo rudarsko mesto, zdaj pa znano le kot “beyond TESCO…“. Tesco je veriga trgovin, podobno kot Spar.
Verjamem, da za vsakogar pride trenutek, ko se sreča sam s seboj v temni slepi uličici, ko sam zase misli, da je beyond Tesco. Vse se začne prelivati iz sivine v črnino, ni ciljev, ni želj, ni več iluzij. Je to konec? Je najboljše, kar lahko narediš, da slediš tragičnim zgledom mladih iz Bridgenda? Zdi se mi naravnost pošastno grozljivo, da 17-letno dekle reče za samomor ” It just seems normal, fashionable almost…“?
Če malo pomislim, se je tudi v mojem kraju in bližnji okolici kar nekaj (predvsem starejših) moških lotilo svojih problemov na tak način. Nekateri so si probleme pri-pili sami, pri drugih je Življenje goljufalo pri kartah. Še vedno pa ne morem ne dojeti in ne razumeti, zakaj ravno tak konec pred vsemi ostalimi? V življenju imamo vedno vsaj dve možnosti, ki nista nujno enakovredni ali enako obteženi glede na nadaljnji možni razplet, a obstajata. Včasih katera od njiju ni legalna, ampak obstaja. Včasih katera ni družbeno sprejemljiva, ampak obstaja. V vsakem primeru je dobro vedeti, da obstaja, da ne zaidemo na križpotju brezupa in ljubezni do samih sebe.
Naj nas nikoli ne pogoltne in zastrupi obup do take mere, da bi si vzeli življenje brez zelo dobrega (in zelo utemeljenega) razloga. Zame bi bil edini razlog grozljivo boleča oblika raka; vse ostale rane, predvsem duševne, se da zlizati (priznam, pasja prispodoba 🙂 ). Moja želja nima nobene veze z religijo, pač pa s spoštovanjem do tistega, kar nam je lahko še prehitro vzeto.
Naj v sebi nikoli ne pristanemo beyond Tesco…