Ura: ponedeljek, 1.00 zjutraj.
Zunaj odmeva razglašena dvoglasna “No woman no cry”, rumenkasta svetloba uličnih svetilk riše nežne sence na stavbo nasproti. Stojim na balkonu in iščem ostanke Perseidov. Opazujem dva netopirja, ki se kot metulja prepletata tik nad mojo glavo v 2. nadstropju. Zrem tja, na desno, kjer bi lahko bil… ja, pustimo to.
Torej… nazaj k opisani sceni…. Bila bi čista romantika… če me ne bi mučila nespečnost. 😐
Ampak hej! Med 1.30 in 4.30 sem pa le zaspala. To nekaj šteje, ne da? 😆