Mnja, pisarije, švasarije in ostala pisunska druščina se je odločila, da moje truplo za nekaj časa prepusti mučenju in trpinčenju v obliki najrazličnejših aktivnosti, ki zaposlijo mesno/meseno/mesnato lupino in hkrati osvobodijo duha.
Ko sem bila v Luksemburgu, sem prebrala Gut gegen Nordwind, par dni nazaj še njeno nadaljevanje o sedmem valu (Alle sieben Wellen) — članstvo v DNSR ni kar tako, vsake toliko je potrebno poravnati članarino. In zdaj imam točno to, kar sem si zakuhala. Hrepenenje. Še kar sijem, nisem sonce, zadnje čase bolj varčna sijalka, vsaj kar se nešportnih zadev tiče. 😀
Prvič po dolgem času grem na potovanje kar tako, ne službeno. Cela štala. V službi še nekaj nerešenih zadev, doma še nekaj nerešenih zadev in pol se čudim, da me matra želodec. Matranju se je pridružil še gromoooozaaaanski glavobol s kančkom vročine, kar bi lahko pomenilo, da sem sicer čisto skulirana in da sem le staknila virozo, ki je včeraj že pisala poslovilno pismo. Zdaj pa v jok in na drevo. Viroza, ne jaz. 😀
Kam?
Rodos. 14 dni kajtanja. Bojda je nevaren šport, vendar ne ve, kako nevarna sem šele jaz! Sonce, morje, zrak, svoboda, 100% pure energy. Namignili so mi, da dobre družbe tud ne bo manjkalo. 🙂 Kot darilo vsem prinesem nekaj res posebnega. Res, res, res posebnega. Onjk-ojnk gripo. 
Mimogrede … doma bom pustila računalnik in fotoaparat. V Grčijo gre sparkica v svoji najsurovejši, najprimitivnejši obliki. Alo, pretiravati ni treba! Ne bom se spremenila nazaj v opico, žiletke so že zapakirane
V teh 14 dneh ne pozabite name, jaz sigurno ne bom na vas. Mogoče miceno majceno 😉
Ura je pozna, časa je malo, tudi varčne sijalke je treba tu in tam ugasniti … ali pa jih zamenjati za reflektorje!