O smislu, nesmislu in koncu sveta

Lani se je dogajalo na veliko, letos se bo še na večje. Smisel je končno našel samega sebe, mene še ni srečal v živo. :mrgreen: Nekaj sva si sicer dopisovala, ampak takšne dopisne romance niso vredne piškavega lešnika, kaj šele oreha. Nazaj se ne splača gledati, razen v toliko, da se spomnim vseh fajn ljudi, ki sem jih spoznala … in vseh zmag, ki sem jih dobila nad samo seboj.

Doživela sem celo konec sveta… tak lokalni, z omejenim dosegom 😆 .

Spet tečem. Tek je anger management, rešitev za ciklanje v istih krogih razmišljanja. Poezija korakov, ritem srca in puhajoči vdih-izdih. Ni ga lepšega od svetlobe lune in škripajočih korakov po snegu. Svet je samo moj in sama določam meje, kje se konča resničnost in kje se prične domišljija. Nenevarna ninja, ki v temi išče zavetje za svoje fantazije.

Votlost in praznina se že umikata novim občutkom, občutenjem bližine in hipne naklonjenosti drugih bitij.  Smešno, zadnje čase se zbujam z metulji v trebuhu. Nekajkrat sem ta občutek zamenjala za jutranjo lakoto… :mrgreen: Kak dan ne spim, ker preveč intenzivno sanjam in se zaradi tega zbujam. Niso more, daleč od tega. Tečem tudi, da bi spala. Ne pomaga veliko. Osredotočam se na občutke, ne na osebe, nočem gojiti šampi(n)jonov lažnega upanja. Kljub temu se kdaj zalotim, da lebdim; potem mi pade kamen na glavo in pristanem. Štr-bunk.

Nemir. Pojavil se je slabi dve leti nazaj in zdaj noče oditi. Ni ne slab in ne dober, žene me, da raziskujem svoje strahove, testiram svoje meje in iščem nekaj, kar bi ga nahranilo in pomirilo. Če se ne premikam, se mi zdi, da bom eksplodirala, da se bom spremenila v žarečo kroglo in se razpršila v miljaužent iskric. Vem, kaj me lahko pomiri… vem, kdo me lahko pomiri… on tega ne ve. Mogoče je boljše tako. 😉

Avstralija, Nova Zelandija? Mogoče. Lahko pa se prej zgodi kaj nepričakovanega in prav fantazijsko nemogočega. 😀

Ena na kratko – retrospektiva #1

Nazaj sem. 100% in ne le 91,4%, čeprav še ne na polnih 100% 🙂 Čaka me gora stvari: praznjenje kovčka, komentiranje vaših blogov in mojega, seveda 🙂

Za začetek ena retrospektivna…

Zaspano četrtkovo jutro, dan pred odhodom v Helsinke in dan za predstavitev.

Čeprav je bil dan D, se mi ni vstajalo, oči se nikakor niso hotele odpreti, roka je sama iskala budilko na telefonu in jo prestavljala po 15 minut. Še bi spala, še… težke oči, kljub temu, da nisva ponočevala. Ali dnevovala. Ali kakorkoli bi to finsko ne-temó lahko imenoval.

Predstavitev je minila brez težav. Kljub temu imam vedno znova občutek, da nisem primerna za znanstvenico. Rada bi bila smešna, a obenem imam občutek, da smeh ne sodi v znanost. Ne moreš biti resen in hkrati smešen, prav tako se ne moreš smejati na račun toplogrednih plinov, ali pač? Je prdenje avstralskih ovc smešna zadeva? Imajo ozonske luknje in toplogredni plini kaj skupnega? In ne, nisem zavila s poti računalništva, samo o bodočih projektih sem razmišljala… na glas :mrgreen:

Tortica z gozdnimi sadeži je bila presenetljivo sočna in hudo dobra. Morda ne toliko presenetljiva, ker so me Finci že ob zadnjem obisku definitivno prepričali s svojimi marmeladami, ki so pregrešno dobre in pregrešno sadne – nikakor ne približki, ampak žlica sadja za prste oblizat. Sladoled z okusom po v pečici pečenih jabolkih me je presunil. Nekoč moram svojim gostom, ko bom goste sploh lahko imela, ponuditi pečena jabolka s cimetom, vaniljo in morda zdrobljenim biskvitom… pečeno v pečici in kot spomin na Finsko, njena jezera in njene brezove gozdove. Jabolka in breze nimajo nič skupnega, ne vonja, ne okusa, ne videza, le moj spomin – eden izmed lepših tule. Sužnja vanilje kupim kekse z vaniljo v upanju, da se jim bom lahko uprla. Skoraj mi uspeva. Čeprav je čez slabo uro večerja, si ne morem pomagati, da si ne bi enega ali dveh privoščila. Kar je nekaterim cigaret, je meni keks z vaniljo. Jyväshyvä Paussi Vanilja. Fenomenalno dobri keksi in jaz moram nehati.