Pobiralo me je… Zaprla sem oči in samo uživala, kaj takšnega se mi še ni zgodilo. Na srečo so bile zraven mene samo še tri starejše gospe, ki se niso zmenile zame. Mislim, da sem celo mičkeno zastokala. Bil je moj najboljši, moj nepopisljiv, moj prvi… raviol z rukolo in mascarponejem. Vsak naslednji je ponesel naslado stopnjo višje. Zapirala in odpirala sem oči, brbončicam se je mešalo. Ajd, vem: gre samo za testo, malo skute, malo rukole, omako in mascarpone… ampak, meni se je mešalo.
Nisem bila prvič v tem lokalu na testeninah. Nedobrih testenin v njem še nisem jedla. Ampak tokrat … mmm … ne samo dobro …
Vedno sedem tako, da vidim odprtino v kuhinjo, skozi katero sporočajo naročila in skozi katero kuhar poda pripravljeno mojstrovino. Odprtina je ravno tako majhna, da vidim le kuharjeve roke. Te roke me pomirjajo, ko čarajo. Včasih vidim le sence, včasih ujamem rokav.
“Je bilo dobro?” me je vprašala.
“Ne, ni bilo dobro,” sem ji takoj odvrnila, “bilo je… božansko!”
Bila je prijetno presenečena, ni pričakovala, da se bom tako odzvala. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da sem zaznala premikanje za polovično steno, ki loči solatni bar od kuhinje. Obrnila sem glavo in ga ujela. 
Za dve sekundi sem se zazrla kuharju v oči. Potem je sramežljivo mrknil za steno. Obrnila sem se nazaj k njej …
“Vse pohvale kuharju.”
Spet sem jo ujela nepripravljeno.
“Danes bom sanjala te testenine.” Zasmejala se je z mano vred.
Zaprla sem vrata za seboj. Prisegla bi, da me je spremljal par oči. 😀 Z nasmeškom na obrazu in s tistim prijetnim občutkom tam… pri želodcu … sem odpeketala nazaj v službo.
Nekaj vam povem: tale kuhar je hudo simpatičen, kar je sicer fajn, ni pa poanta te štorije.
Poanta te štorije je ta: on kuha s srcem. In to se pozna.