Poštenje, pravica in spoštovanje so le še besede v slovarju, njihov pomen je prazna vreča, ki jo premetava v političnem vetru. Kako ne bi bil, ko naši skorumpirani politiki in gopodarstveniki hodijo po njih, jih zlorabljajo v govorniških puhlicah, drugikrat pa se jim izogibajo, ker vedo, da so sami vse kaj drugega kot pošteni, pravični in spoštljivi.
V zadnjih dvajsetih letih smo poskusili vse: zaupali smo (kolo)vodjem naroda, (kolo)vodjem podjetij, si govorili “saj bo, malo še potrpimo, samo malo še…“, volili proti najslabšim opcijam na volitvah (z neudeležbo na volitvah se problem ne reši), se pozabljivi in slepi vsakič znova pustili nategniti po dolgem in počez, in na koncu pasivno apatični ugotovili, da nam nihče in nič ne more pomagati, nič nas ne more rešiti.
Ne bi se mogli bolj motiti. Kdo je izvolil predstavnike ljudstva? Mi sami. Tudi če nismo šli volit. Tudi če smo šli volit. Menjali so se Kučani, Drnovški, Bavčarji, Rupli, Golobiči, Kresalke, Pahorji, Janše, mali in veliki, moški in ženske, debeli in suhi, pokvarjeni in malo manj pokvarjeni, preračunljivi in malo manj preračunljivi, ljudstvo pa se ni naučilo ničesar. Pustili smo, da je vodenje države, podjetij, organizacij, univerz, občin, ustanov in vsega drugega postalo iskanje priložnosti, kako poskrbeti zase, kako si nagrabiti premoženje in poskrbeti za svoje.
Ni tako narobe verjeti, da so ljudje v osnovi dobri in pošteni, vendar je malo takih, ki jih oblast, moč, bogastvo in priložnosti ne spremenijo. Vodenje ni enostavna stvar, še najmanj vodenje države ali podjetij. Medsebojno umivanje rok, mižanje na eno oko, drugo oko ali celo na obe – vse to poznamo iz lastnih malih življenj. Veseli smo, če nas policist spusti brez kazni (“tokrat naj vam bo“), če se nam povrne usluga, če zaposlijo naše najbližje. Misliti, da je v politiki/gospodarstvu kaj drugače, je zgrešeno. Še bolj zgrešeno je brezpogojno zaupanje v naše predstavnike česarkoli že, ker se nam ne da ukvarjati s politiko, ker je vodenje naporno in ni vedno prijetno, ker je potrebno sprejeti odgovornost in se spopadati z drugačnim mnenjem drugih trmastih ljudi, ki imajo svoje želje in apetite… ker je lažje ždeti v coni ugodja, pa čeprav to pomeni le, da imamo hrano ali da lahko gremo dvakrat na leto na dopust.
Naši predstavniki ljudstva niso neumni (izjeme potrjujejo pravila), zavohali so priložnosti, zlorabili in še zlorabljajo našo priučeno pasivnost.
V času privatizacije nas je veliko ostalo z lastniškimi certifikati brez vrednosti.
Žrtvovali smo umetnost. Umetniki so se uprli, ostalo ljudstvo pa nič.
“If we, citizens, do not support our artists, then we sacrifice our imagination on the altar of crude reality and we end up believing in nothing and having worthless dreams.” Yann Martel, Life of Pi
Žrtvovali bomo izobrazbo, nevedne ovce je lažje voditi in manipulirati in kupiti njihove glasove z golažem in vinom na raznih političnih shodih. Ne manjka nam veliko, da bomo žrtvovali sami sebe in sanjali moraste sanje ter si govorili “saj bo, saj bo, samo malo še potrpimo…“.
Ni dovolj, da gremo na proteste. Njihov učinek so do zdaj uspešno pokvarili zamaskirani mladeniči z metanjem granitnih kock v naše skupno premoženje (ja, za popravilo občin bo šel naš denar) in steklenic v policaje, ki so tam, ker je to njihova služba in dolžnost – da zaščitijo nas in naše skupno premoženje. Starši zamaskirancev bi jih morali čez koleno in za ušesa ter jim povedati, da se protestira tudi za njihovo prihodnost, da jim ne bo treba krasti in preprodajati drog.
Ni dovolj, da gremo na proteste. Zamenjati moramo celotno politično garnituro – ne glede na strankarsko pripadnost, konkretno prevetriti sindikalno in univerzitetno piramido, zakonsko prepovedati politično / gospodarsko udejstvovanje vsem, ki so že izdali naše zaupanje. Imamo samo dve lici, če so nam oklofutali obe, ne pomeni, da moramo nastaviti še rit. Volk je volk, pa če ima na sebi tri ovčje kože.
Ni dovolj, da gremo na proteste. Pošteni moramo biti najprej do sebe, potem še do drugih. Vsi smo ljudje, vsi delamo napake, le da jih eni delajo na račun tisoče drugih in te napake se merijo pet- in šest-mestnih cifrah ter v številu uničenih življenj.
Ni dovolj, da gremo na proteste. Prepričana sem, da si zaslužimo boljšo Slovenijo, a le pod pogojem, da je ne bomo naslednjih 20 let pustili stagnirati in umirati, tako kot smo jo do zdaj. Ne smemo pozabiti puhlih in gnilih obljub. Na volitvah zahtevam možnost obkrožiti “NIKOGAR OD ZGORAJ NAŠTETIH“* in če ta možnost dobi večino, je čas, da se zamenja vse politike, ne le trenutno vladajočih. Ker to se dogaja in se bo spet zgodilo. Nočem več voliti proti nekomu in izbirati druge najslabše možnosti.
Ni dovolj, da gremo na proteste. Vedeti moramo, kaj hočemo doseči PO njih, ne le Z njimi.
Ni dovolj, da gremo na proteste. Rada bi vedela, kdo je organizator protestov, kdo sestavlja peticije. Želim obraz(e), da se jim lahko pridružim z imenom (Mateja) in priimkom (Verlič). Nočem, da me kdo (naivnico) uporabi za lastne manipulativne načrte. To se dogaja in se še bo. Ne zaupam anonimnežem. Lažje je slediti in stati ob ljudeh z imeni, z obrazi.
Ni dovolj, da gremo na proteste. Prevzeti moramo odgovornost zase in za druge. Stopiti iz te kvazi cone ugodja.
* Hvala Alenki, ki me je spomnila, da ni dovolj se ne strinjati, potrebno je podati alternativo in dodati “KANDIDIRAM” ali “PREDLAGAM ____”.