Podarjam kartonske škatle. Oglate, zlepljene in na robovih rahlo zglodane, verjetno od miši. Večinoma so rjave, vmes je ena rdeča (ker imam rada rdeče) in ena bela. Bela se včasih skrije, da je ne najdem ves mesec. Ne prodam jih, le podarim.
Naveličala sem se prekladati iste škatle, iste zavaljene stvari iz valovite lepenke. Ne vem, kaj naj z njimi. Poskusila sem zgraditi hišo, a je nemogoče zlagati eno na drugo, ne da bi mi vmes prepih mršil lase. Jutri grem k frizerju, vendar to zdaj ni pomembno. Pomembno je, da škatle postajajo nepomembne. In rjave. Lepenkasto rjave barve ne maram. Tako pusta postane v lastni samoti.
Podarjam kartonske škatle, če jih kdo želi. Dostava tudi na dom, videti se jih da na spletu. Tukaj. Presajam rože, zmanjkuje mi prostora, ne vem če bodo uspele. Škatle jih dušijo. Potrebujem prostor in potrebujem čas.
O besedah govorim, o kartonskih škatlah.
Malo magije ne škodi, sploh ne rožam in seme še ni vzklilo.