Großglockner ali Veliki Klek je s svojimi 3798 višinskimi metri veliko večji od mene. Ja, tudi od Triglava. 😀
Tokrat smo pohodniško-plezalno opremo pustili doma, ker smo želeli doživeti Hochalpenstraße jahajoč jeklene beštije. In tako smo šli: trije motorji, trije motoristi in ena baba, fotoaparat in Nüvi 😀
Pod Velikim Klekom lenari ledenik oziroma bolj natančno njegovi ostanki.
Do vznožja ledenika se da priti tako peš kot z mini gorsko železnico — mi smo zaradi neudobne hoje v motorističnih oblekah izbrali zadnjo možnost (moškemu delu ekspedicije je vsak izgovor prišel prav).
Ob poti so table z letnicami (1960-2005, po 5 let), ki označujejo, do kod je tistega leta segal ledenik. Žal vas moram seznaniti s slabo novico: ledenik se tali in to frdamano hitro 😕 Dobra stran tega pa je, da bodo morda našli mojega bodočega ženina, ko se bo led dokončno stalil. Ötzijevega sorodnika tokrat žal nismo našli. Počakati bo treba še kakšnih pet let in ga več ne bo. Ledenika namreč. 😕
Hoja po ledeniku ni drekec pekec, že zato ne, ker lahko zdrsne. Improvizacija stopnic poskrbi, da do tega skoraj ne more priti. Razen, če hočete, da bi prišlo. Ali nekaj takega. Več bo jasno pri opozorilni tabli, ki sledi.
Pri taljenju ledu (led se tali, sneg se topi?) v ledeniku nastajajo razpoke. Ene so manjše, druge so večje. Predstavljajo pa idealni alibi v primeru, da se želite koga znebiti. “Ups, spotaknil se je” ne bo zaleglo le, če boste osebo tiščali v preozko razpoko in ji morda celo stali na glavi, oseba pa bo preklinjala (vas seveda) in vreščala. Da ni potrebno zgubljati preveč časa s samim iskanjem razpok, je poskrbljeno s primernimi opozorilnimi tablami, ki v človeku zbudijo pregrešne misli. Interpretacijo zadnjega stavka prepuščam posameznemu bralcu. Packi 
Detalj z ledenika, za vse tiste, ki ga morda ne boste nikoli videli od blizu. Tej perspektivi se reče tudi Sparkičina perspektiva.
Po preizkušanju trdnosti ledeniške podlage smo se vrnili na razgledno točko, kjer se je med tem nabralo ljudi z vsaj petih avtobusov, avtomobilistov, motoristov, kolesarjev paje bilo še enkrat toliko. Med pasenjem zijal po ljudeh sem dobila čuden občutek, da nekaj opazujejo. Kaj pa naj si človek misli, če gleda druge, kako visijo preko ograje in s prstom vztrajno prebadajo zrak. S pogledom sem sledila njihovim kretjam in zazijala (na široko odprla usta in vzdihnila “oh?!”).
Tam so bili. Kosmati, mali, mičkeno zavaljeni, večji od domačih mačk in manjši od leva. Pravi pravcati svizsceljni, svizsci ali murmeltiere. Glede na to, da so delali reklamo (in še delajo menda) za zelo znano čokolado (mnjam!), so bili videti dokaj hladni ob vsem prebadanju zraka opazovalcev. Neprizadeto so se pasli in čakali, da vsi pripravijo fotoaparate. Med tem, ko smo vsi čakali, da kateri od njih (bili so trije) potegne iz kožuha čokolado in jo zavije…
… se je eden izmed njih odločil pokazati svoje kaskaderske sposobnosti. Kako zgleda nekdo, ki se stlači v premajhno luknjo in potem spet prileze iz nje? Demonstracija na naslednjih dveh fotkah.
Če mislite, da je to vse, kar sem odnesla z naše ekspedicije, ste v zmoti. To je šele sredina zgodbe. Ker mi je bil Tolkienov Gospodar prstanov všeč, bom sledila njegovemu zgledu in Začetek ekspedicije (pot do Velikega kleka) opisala naslednjič…
Hm… kaj je s palačinkami iz naslova? Pojedla sem jih (bile so za večerjo)