Med tri-urno vožnjo iz Dublina v Galway sem imela čas delati interno inventuro. Zakaj sem napisala interno? Da ne boste mislili, da sem popisovala sedeže, volan, stopalke in šoferja 😛
Dobro no, priznam, nisem delala inventure cele tri ure; za kakšno urco ali dve sem zadremala in morda preletela še del navodil o spešl fu(n)kcijah fotiča. Preostali čas sem pospravljala spomine brez inventarne številke na police možganostroja, jim dodajala barve in posebne oznake, kot so: Strogo zaupno, Spomni se čez 50 let, Ne povej nikomur, niti sama sebi ipd. itd.
Med inventuro in tudi po njej sem se prikopala do pomembnih življenjskih lekcij.
Življenjska lekcija #1: nikoli se ne nažlempaj tekočine (vode, soka) 15 minut preden greš na bus za tri ure, sploh ne, če se bus ne ustavi za piškanje/lulumachen/pipimachen/odvajanje vode. 😛
Življenjska lekcija #2: pobiranje stvari s tal lahko pusti nasmešek na obrazu. Dvakrat sem isti osebi pobrala isto padlo stvar in obakrat sva se oba nasmejala. Bil je eden tistih prijetnih nasmehov, ki te pogrejejo od znotraj, kar tako, brez posebnega razloga. In ne, ni bil Shaun, niti ne Patrick. Verjetno je bil Michael. 😀
Življenjska lekcija #3: Na Irskem je vedno dobro imeti marelo-dežnik. Danes je ene žljkrat rosilo, sijalo sonce, scalo, rosilo, sijalo sonce … Vem, da ste že uganili vzorec. 😀
Življenjska lekcija #4: Clam chowder je vsekakor hrana za dušo. Vsaj v Galwayju.
Življenjska lekcija #5: Veliko znanih pesnikov in pisateljev je irskega porekla. Naj naštejem samo najbolj znane: James Joyce, William Buttler Kvas (Yeast), Oscar Wilde in Jonathan Swift.
Hehe, še za Obamo trdijo, da je irskega porekla. Njegov priimek bi se moral pisati O’Bama. 😆 Veliko irskih priimkov je namreč na O’ (kar pomeni vnuk). O’Bama je torej vnuk Bame! 😆
Zgodovinski intermezzo … Irska je dežela, ki jo je zaznamovalo veliko nesrečnih dogodkov oz. naključij. Ena izmed najhujših nesreč je bila Velika lakota (Great famine ali An Gorta Mór) v sredini 19. stoletja (med 1845 in 1852), ki je globoko zaznamovala njihovo kasnejšo zgodovino. Takrat je namreč razsajala bolezen krompirja, ki je hudo prizadela več kot tretjino prebivalstva — krompir je bil glavni vir kalorij — in zaradi lakote so bili prisiljeni imigrirati. Več kot dva milijona se jih je razteplo po celem svetu – nekaj jih je s plavajočimi krstami ali ladjami smrti odplulo v Ameriko, nekaj celo v daljno Avstralijo, drugi so se preselili na Škotsko ali šli s trebuhom za kruhom v London. Vse to se odraža v njihovih pesmih, pokrajini in tudi današnjem načinu življenja.
Ludeki tule so pravi štoserji. Ko sem se med dežnim pršcem prebijala do hostla, me je ustavil hecen deda, se mi nasmejal in rekel:
-“Do you know what’s better than pioneer?” (Veš, kaj je boljše kot pionir?)
– “No,” sem se nasmejala nazaj.
– “A pie in your mouth, hehe!” (Pita v ustih!)
Še naslednji dve uri sem se režala na ta račun. 😆
Kot zanimivost: Irci imajo visoko, če ne celo najvišjo, rodnost v EU, vendar na žalost tudi veliko najstniških nosečnosti. Zato se ne čudite, če naletite na plakate, ki informirajo o načinih kontracepcije, o kondomih, o teh in onih zadevah na straniščih, v pubih, v knjižnicah oziroma povsod, kjer se giblje mladina.
Dovolj bodi kvasanja, užijte utrip Galwayja.
Mimogrede, vsak pravi italijanski mačo ve, kaj je ljubezenski tepih in ga tudi z užitkom razkazuje 😆