Izgubljeni raj ali izgubljena v raju?

Nedelja. Klasika: po kosilu krajši dremež, potem kurblanje motorja in brrrm brrrm po ovinkih odkrivati (s)lepote Slovenije. Tokratno potepanje je potekalo brez vnaprej znanega cilja, za začetek je bila misija osredotočena na iskanje dobrega sladoleda v smeri Ptuja.

Spoznanje #1:
Sladoledolizci, sladoledoljubci, naredite nekaj dobrega zase in si pri res dobrem sladoledarju privoščite sladki kornet. Tistih par centov zraven vas ne bo ubilo, bo pa sladoledu dalo piko na d.

Spoznanje #2:
Haloze so. Haloze so izgubljeni (in spet najdeni) raj. Morda ne raj za geekoljupce, hočem-vodovod-ljupce, hočem-pet-trgovskih-centrov-ljupce, vsekakor pa raj za tiste, ki se radi namenoma zgubijo, se igrajo Magellane in Kolumbe na motorju. Ali biciklu. Ali peš.

Spoznanje #3:
Brrm brrmanje z g. Očetom je ornk zabavna zadeva, še posebej, ko GPS ostane doma. Krohotanje ob vedno ožjih cestah, ki se prelevijo v kolovoz in nato nazaj v asfaltno kozjo stezo, občudovanje gričev in gričurin, izohipsastih vinogradov, nekaterih obdelanih, nekaterih zapuščenih, tuhtanje o možnostih dostopa do micenih lušnih bajturin na vrhovih gričev in sporazumevanje brez besed, samo z iztegnjeno roko ali kimanjem z glavo.

Spoznanje #4:
Pretresena sem bila ob misli, ali še sploh kdo živi v teh lepih koncih, ali jih je vse odgnala nuja po preživetju … S krompirjem z vrta ne moreš kupiti traktorja in kako sploh ti ljudje snegujejo (se ubadajo s snegom) pozimi? Videti ni bilo žive duše.

Za en dan sem bila izgubljena v raju. Vinogradniški džungli. Večina vas še nikoli v življenju ni bila (morebiti tudi ne bo) v Halozah, ne da? Lahko pa greste, pojdite na izlet pogledat, kje se vino rojeva … ali umira.

Vroča čokolada z mentolom

Ko proti mrazu več nič ne zaleže, me reši vroča čokolada z mentolom. Instant verzija, ker je tista v kafiču a) predraga, b) predaleč, c) preveč kalorična 😆 Instant rešitve za instant čase. Ko pa nihče noče sem k meni na kavo…

Kar tako, brez vnaprejšnje napovedi se je prikazalo sonce. Mraz sicer ni pojenjal, so pa magično izginili vsi kratkohlačniki in kratkomajčnice. Morda jih je pobralo… Upam, da ne.

Privoščila sem si foto seanso po mestu. Našla sem sto in en skriti kotiček, vsaj tri parke, vsaj deset turistov in neznansko prometno konico na poti nazaj do hotelčka. Raje sem stopila z busa in kak kilometer in pol raje prepešačila, mrazu navkljub.

Nič več se mi trenutno ne piše… Naj fotke govorijo zase. Mesto mi je pripovedovalo svojo zgodbo…

Mesto skrivnih kotičkov

Iz meglenega jutra v megleni dan

Jutro

Kaj imata skupnega Josipa Lisac in Cambridge? Meglo 😆 Magla svuda, magla oko nas

Popoldan

Upala sem, da se bo do poldneva že malo razkadila. Res se je… malo. 😐
Nič me ni vleklo ven, pridno sem delala in čakala in čakala… dokler me ni iz mojega transa neusmiljeno priklical želodec. Alo, kosiiiilo!!! Uspelo mi ga je pretentati s kavo, a ne več kot za kakšno uro.

Sumim, da se mi je pokvaril notranji telesni termostat, ker sem na poti spet srečala ljudi v kratkih hlačah in majicah brez rokavov. Na srečo imam na uri termometer, ki sem ga uporabila za preverjanje mentalne prisotnosti in prisebnosti. Pokazal je bori 2 stopinji Celzija. Zdaj: ali sem jaz občutljiva, ali pa teh nekaj Angležev malo čez les 🙂

Naredila sem nekaj fotk, preostali čas do kosila pa sem porabila za zbiranje koristnih informacij (zemljevid, avtobusna karta, avtobusne linije,…). Upam, da bo jutri boljše – vsaj premikala se bom lahko hitreje po mestu.