Proti večeru, ko sonce ugotovi, da je razsvetljevanje ljudi nesmiselno početje, kenguruji dvignejo glave. Leže v travi razmišljajo o prostranstvih, ki so si jih nekoč delili z domorodci. Molče zapojejo pesem, samo skozi skakljanje proti električni ograji se odraža njihova poezija. Njihov zanos zmotijo le mimoidoči hrumeči stvori in porušijo skrbno načrtovano kompozicijo, ki je zorela med travnimi bilkami.
Simfonija šumenja trave se prepleta z butanjem valov v peščeno-skalno obalo, ki dajejo vsej šumni kulisi pravi ritem, avstralski ritem. In potem je tukaj še spomin na možakarja, sedečega sredi množice glasnih azijskih trgovcev s plastiko in še bolj plastičnimi ponaredki. Didjeridoo in utripanje src turistov, didjeridoo in težek zrak azijsko-indijskih dišav, didjeridoo in ritmično gibanje trebušnih in hrbtnih mišic ob valovanju zraka skozi leseno čudo. Ljudje na velikem otoku in majhen otok sredi ljudi.
Kenguruji so odpeli, morda je kakšen pustil svoje srce na ograji ali na cesti. Ne vem. Sama puščam divji del svoje duše tukaj, ko sedim sredi ničesar in sanjam o učenju strojev in strojnem učenju.