Op.a.: Čakam, da moje čudo (ni božje, hehe) sprocesira bloge, zato imam čas pisati.
V soboto sem bila na Poti okoli žice v Ljubljani. Ja, ok, pa kaj. Nič “pa kaj”, gre za 35 km. In bilo je fenomenalno!!! Ne zaradi kilometrov, niti ne zaradi Ljubljane, še manj zaradi medalje — bilo je fenomenalno fantastično zaradi družbe v kateri sem bila! Katja, Teja, Valentin, Špela, Alain in Damjana, super je bilo nogirati z vami – premikati noge levo pred desno in potem še desno pred levo, da ne bi bila katera noga ljubosumna! 😀 Po pohodu smo okupirali mongolsko restavracijo in si dali duška s krokodiljim mesom. Skoraj bi lahko peli Kdokodilčke v očeh, a smo se raje zadržali. Hec se mora nekje nehati in definitivno bi se nehal s Krokodilčki v očeh. 😆
V nedeljo sem imela musklfiber … niso me bolele noge, bolele so me trebušne mišice, ker sem se tako režala, da so ostali deli telesa pozabili, da bi lahko bili utrujeni! 😀
Če je bilo tako super in fajn in malo-da-ne kičasto (kičasto bi bilo, če bi delili zastonj sendviče in nas vozili v rikši) … kaj delajo živi mrtveci v naslovu?
Ko si mlad in nor, imaš veliko energije. Ko si malo starejši in morebiti še bolj nor, imaš manj energije. Napaka! Po pohodu je bilo treba iti na razbijaški koncert v Kranj! 😀 Igrali so nihče drug kot rooooarrrr…. God Scard in rooooarrrrr … Leaf fat! Opozorilo: ne gre za umirjeno glasbo. 😆
Najbolj pri vsemu me je čudilo to, da smo imeli tisti s 35 km nogiranja za sabo na koncertu največ energije (nastopajoči izvzeti). Zdaj je verjetno bolj jasno, čemu uporaba živih mrtvecev. 😀
