Kot kamen

Morfej meni, da smo ženske dobre v prepričevanju, jaz pa še vedno trdim, da kamna ne zmorem in ne znam prepričati, naj poleti sam od sebe — brez metanja, brc, katapultiranja ali kakršnegakoli posredovanja. Fizikalne razlage o verjetnostih, da bo kamen poletel, me ne zanimajo, ker me fizika kot taka ni nikoli pretirano privlačila, kvečjemu odbijala in omejevala.


Notranje vreščeče sparklovje me opomni, da sem tudi sama kamen, a ne popolnoma identičen zgornjemu. Sem drobcen kamenček, ki v kotu sobe potrpežljivo čaka, da ga kdo opazi, pobere in ugotovi, da ni navaden prodnik. Nisem diamant in nisem premog. Nisem safir in ne rubin, prej aventurin, na trenutke turkiz, deloma jaspis ali celo ametist in ob robovih žad. Če hočem, znam leteti, ne da bi se me kdorkoli dotaknil. Ko pa to pozabim, samo ležim in v prahu potrpežljivo čakam Nate. Koga briga fizika?! Kamna že ne.

Zanimivo je to, da sem (kupila in) začela brati Marquezovih Sto let samote ravno na dan, ko sem odkrila zgornjo pesem. Se pravi včeraj 😀

Spet potrpežljivo čakam kot kamen, čakam Nate, da se prebudiš iz svoje marmorne okamenelosti. Na trenutke se opogumim in med čakanjem poletim kot kamnita vešča, privabi me toplota luči, zaletim se vanjo in razbijem krhko apnenčasto lupino. Zavlečem se v kot, da se zakrpam, s kitom premažem vse razpoke in s silikonom zadelam kritična mesta. Slanica ne sme pronicati predaleč v notranjost. Kot feniksov pepel otopelo ždim v kotu, dokler se ne prerodim in poberem, pokrpam in zalepim, nato pa znova in znova poskusim leteti. Kot kamen. Kot kamenček.

Rabutarije

Tisti, ki šele bodo veliki, sanjajo, tisti, ki nikoli ne bomo veliki, sanjarimo. Sredi belega dne in sredi najbolj črne teme, sredi prehoda za peščce in sredi vijugaste črvine med potovanjem po avtocesti Podzavesti.

Moje sanjarije so pestre, raznolike in razbojniške, polne bunkic, trakcev, starih papirčkov, zaprašenih misli, prepletenih prstov, nagajivih nasmehov in rabutanja jabolk. Zakaj so še vedno samo sanjarije? 🙁

Kje je tektonska prelomnica v življenju, ko si prestar za določeno vrsto sprememb? Sem že čez? Je potres zmajal temelje sprememb in moj ne-komformizem? Sem že prestara za “hece”? Mogoče le rabutam prepovedane misli…

Malo swingam, ne se bat… čistim podstrešje.

Craig David ve, o čem govorim…