Oni dan (one dni?) sem eksperimentirala po mitrazturaško.
Kratko poročilo s terena:
Kljub letanju po okoliških travnikih in stezicah je živela dokaj mirno življenje, vse dokler… si ni začela prati sama. Hudobni madeži od potenja so ji napovedali vojno. Prala je enkrat, dvakrat, šestkrat, si oddahnila in se zvrnila po tleh, ko je kateri izmed teh hudobcev ob nepravem trenutku naredil “bu, še sem tu!”.
Da ne vidim koga zmrdovati se nad tematiko! Porkamotorka! Vsi smo krvavi pod kožo, vsi se potimo in vsi začnemo dišati po cipresah. Pika, šlus, amen na kamen.
Mitrazturačev aka mythbusters mi ni potrebno predstavljati. Čeprav so njihovi eksperimenti za mojo nežno inženirsko dušo večkrat pripravljeni nekoliko neznanstveno, ali bolje — ne dovolj znanstveno, mi je koncept oddaje všeč. Eden izmed alter-egov se je celo odločil, da bo od zdaj naprej mitrazturač, in kakšna sparkica bi bila, če mu ne bi prisluhnila, a? Pred relativno kratkim (vsega 5 minut nazaj) je mitrazurač čelno trčil na drug alter-ego, gospodinjo, ki za vse ostale opravlja FATAstična opravila (pucanje, sesanje, brisanje, pomivanje d.o.o). V trenutku sta se zaljubila in sklenila zavladati svetu. Od teh načrtov sem ju modro odvrnila in ju pripravila do tega, da bosta raje skupaj prala perilo.
Stvar je namreč takšna, diši pa takole… Pri silnem športanju se (lahko) izločijo silne količine potu, ki v kombinaciji z deodorantom povzročijo ne preveč dišeč madež, ki ga za boga milega ne spraviš iz tkanine. Problem je v sami strukturi znoja, ki med drugim vsebuje aminokisline. Če pri biologiji in/ali kemiji niste sedeli na ušesnem polžu, vam je jasno, da gre za beljakovine, ki na visoki temperaturi zakrknejo. Kaj to pomeni? Da je kuhanje juhe iz švic majc sicer možno, flekov pa vseeno ne bo odstranilo. Nasprotno! Povečevanje količine sredstva za pranje (pralni prašek, pralni gel, pralni X) ni učinkovito, tudi povečanje števila pranj ne. Problem ni zgolj v videzu (madež), ampak tudi v vonju oblačil. Oblačilo morebiti diši, ko ga oblečete, a le dokler ne zagrejete s svojim telesom (če slučajno prej ne peglate ). Hmmm… ostane le to, da vržete oblačilo v smeti, ali pa… se greste znanstvenika, ki uporablja Google.
Mitrazturač in razočarana gospodinja bosta danes eksperimentirala z naslednjimi stvarmi, ki bi naj pomagale odstraniti madež in njegovo družico – neprijeten vonj:
Bomo videli, je rekel slepi gluhemu.
Spet perem? Ja, spet perem. Odkar sem se preselila, so ta vsakdanja/vsakotedenska opravila postala prava terapija in pripravljalnica misli za praskanje po blogu. Pranje perila je kar naenkrat napredovalo v pralnico misli. Ker že drugače ne uporabljam mehčalca (tekaške cunje ga ne potrebujejo), ga tudi v pralnici misli ne dodajam. Vem sicer, da obstajajo… neki romantični mehčalci, pa klekljalni (vpišeš se na tečaj klekljanja), štrikalni in kuhalni…
Mimogrede, pravkar se na TV rola film, v katerem ima Bruce Willis še lase. Hehe, boljši je brez.
Danes sem uspela po miljaužent letih nabrati nekaj minut za popoldanski počitek. Za spremembo (običajno dremam, ne gledam TV) sem celo ujela drugo polovico nekega romantiš filma (mehčalec, ja) o urednici v neki založbi. Urednica in pisateljica sta na koncu filma vsaka po svoje prišli do zaključka, da je resnica edina vredna branja oz. da mora biti človek predvsem zvest samemu sebi. Kje podpišem? 😀
Pisateljica je še naumila, da je ljubezen neki-neki bla-bla-bla (ta del sem namerno predremala)… Morda mi naslednjič uspe ugotoviti, kaj je imela povedati 🙂 Lahko bi bilo nekaj takšnega…
Danes je moj cenjeni Vergil sočutno izjavil, da sem revica (v pozitivnem smislu), ker (si) pišem Deklaracije neodvisnosti… ampak… dragi moji, v tem je ravno čar. Neuslišanost, svetobolje, nemir, odvisnost od adrenalina… a lahko ima človek boljše priprave na magnum opus? 
Stroj je opral. Obešanje. Le perila 😆