Samo mesec dni me ni bilo in naša Nuba je zašla v pasja nebesa še v tostranstvu. Začelo se je z Larsovim odhodom v pasja večna lovišča, ko smo potrebovali bližino drug drugega in pasji topli smrček na roki. Bila je zima in bilo je mrzlo in bila je žalost. Zdaj je pomlad in je topleje in žalost je zgubila ostre robove. Nuba pa je ostala v kuhinji. In na hodniku. In še v dnevno si gospa drzne priti, ker ima enako pravico biti tam kot fikus. Ja, pasji zakoni so strogi glede tega.
Kdaj veš, da je štirinožni kosmatinec v pasjih nebesih že v tostranstvu?
… Ko moraš stopati preko njega, da prideš do mleka v hladilniku, kosmatinec (v tem primeru kosmatinka) pa je tako lena in tako globoko v sanjah, da še trepalnica in brčica kljubujeta pišu zraka zapiranja hladilnika. V naslednjem trenutku, ko se kosmatincu zazdi, da bo padel kak priboljšek, je v popolni bojni pripravljenosti. Boj s klobaso je zelo resna stvar. Ja, po pasjem zakonu, člen 3.15.
… Ko lahko kosmatincu slikaš smrček tako blizu, da njegova sapa zamegli lečo na fotoaparatu, pri tem pa kosmatinec niti ne trzne. Ker fotoaparat ni klobasa. Seveda, kaj si mislim?! Fotoaparat?! Halo?!
… Ko se začne kosmatinec pogovarjati s teboj z globokim gruljenjem in stokanjem, kako je ležanje in spanje ves popoldan težko in naporno. In da si zasluži priboljšek vsaj na pet minut, že zaradi vztrajnosti, s katero nepremično leži. Osnova: pasji zakon, člen 17.
Se ti zdi čudno, da razlagam (ljubkovalno bentim) glede psa v kuhinji, ko pa ima toliko ljudi v mestih svoje ljubljenčke v stanovanju? Na deželi je situacija nekoliko drugačna 🙂 Nuba ima na razpolago toliko zelenice za vohanje marjetic in lovljenje metuljev, kot je nima cela soseska v kakšnem izmed srednje-velikih slovenskih mest. Vredu, pretiravam, pa kaj 
Še vedno ima več zelenice, kot vsi mariborski vrtičkarji skupaj.
Poanta ostane. Zelenica, osamljene marjetice in nepreganjani metulji tudi.