Hodim z glavo v megli, utrujenih udov in zategnjenih mišic. Kam je šla iskrivost, zakaj nos ne sledi dogodivščinam, kje so troli, ki so požrli mojo razigrano veselje? (Mamicujim.) Zgubljena, zblojena, objedena, prenajedena, razočarana, utrujena, wtf?! WTF?!?
Mateja, zbudi se! Zbuuuudiiiii se!
Smešno, kako se zgodovina ponavlja, sploh če si človek vzame čas, da jo pozorneje spremlja. Morda so drugi igralci, druge kulise, le dogodki, esenca njih?, so zmeraj isti.
Še bolj smešno je, ko se zaveš, da si sam svoj največji sovražnik, najspretnejši saboter v zgodovini saboterskih prvenstev. Seveda to opaziš, ko je prepozno, o-ho-ho prepozno. Le črtico narediš k ostalim črticam na steno.
Človek je smešna zverinica, zelo smešna. Ha ha.
Zametek nasmeška je zamrznil, čeprav se ga sluti tam… pod namrščenostjo. Poglejte jo, zrcalna podoba govori, da trenutno ni razloga za smeh.
Nasmešek lahko zgubi službo, trenutno je na prepihu. Nosi ga sem in tja, zadeva ob ostre skale vseistosti in vseenskosti. Kruši se ob neobzirnosti in domnevah, da smo trije eno.
Ampak je tam. Zametek. Spet bo zaplul. Že razvija jadra.