Danes bi lahko bil poseben dan, če bi si hudo želela. A ni. Je samo običajen dan, skoraj preveč običajen.
Čevlji škripljejo, v gležnju še zmeraj kljuva (kljub opornici) in zato ne morem ‘preteči’ svojih misli, narediti samoanalize in priti do zaključka, da analiza že v začetku ni imela nobenega smisla. Doma sem pozabila prenosnikov usmernik, baterija drži le pol ure 🙁 Na srečo imam v službi še stacionarni računalnik (stacionarni je le, če ga ne premikam z nogami levo desno), ki zdaj trpi in prenaša izliv čisto običajnih bedarij. Prenosnik se je tega že navadil 😉
Včeraj je bil malo manj običajen dan, a še vedno ne poseben. Popoldan sem se odločila, da grem nazaj v mesto poiskati grafite. Misija je sicer uspela, a rezultati niso bili zadovoljivi. Morda so tudi grafitarji zgubili motivacijo, podoživljajo maj-effekt ali napade mood-swinganja. Ne vem.
Vožnja domov je bila bolj zanimiva, ker sem skoraj spregledala soseda (no, sosedinega fanta). Nisem ga prepoznala, ker ga še nikoli nisem videla bližje kot na 50 metrov. Do včeraj 🙂
Poanta: po klepetu z njim sem ugotovila, da je Slovenija majhna, svet še manjši. Dejansko je frnikola (znana tudi kot kičkugla, vsaj na mojem koncu)… in frnikolanje mi je obudilo celo goro spominov iz otroštva: vse moje Velike (Prve Prave) Ljubezni, vse vragolije, ki sva jih ušpičili s sosedo (ne njenim fantom), igranje osla, hojo po mleko,… Frnikolanje me je spomnilo tudi, da se moram boriti proti statičnosti, da lahko vsak dan rastem, vsak dan zvem kaj novega, vsak dan najdem delček sestavljanke, ki ji bom pri 96 letih (ako bog oz. kdo drug da) morda lahko rekla Jaz. Ne smem zatreti otroka (in otročarij) v sebi, ne smem se prepustiti toku “tako je lažje, obnašaj se letom primerno, umiri se, ustali se, nehaj opazovati, nehaj videti, nehaj misliti“, boriti se moram proti samotarstvu, ker vedno znova ugotovim, da sem kljub vsemu uživanju v samoti še vedno socialno bitje, ki potrebuje druge in drugi potrebujejo mene (upam)… Dovolj filozofiranja, ostalo bom premlela pri sebi 🙂
Najpomembnejša stvar, ki mi jo bo danes dopoldne uspelo narediti, je razapnenje službenega (mojega) grelca vode 🙂 Zadnje tedne pušča grelec v vodi (za kavo, čaj) čudne bele kosme… Vem, da ga skrbi, da mi ne zmanjka kalcija za kosti, vendar mi ni treba zraven dobiti še poapnenja žil?! Ali pač?!
Naj bo danes običajen dan, lahko je tudi preveč običajen. Proti večeru razapnim še njega 