Sobota se je začela skoraj enako kot vsaka sobota. Po moje tudi, ja. 😕 Vstala sem ob 4. zjutraj, ker je bilo potrebno skuhati kavo in se pripraviti za pot — za pot na morje. Tisti, ki ste že kdaj rili sredi sezone na hrvaško obalo, verjetno veste, kaj nas je čakalo in da se takšnih stvari ne dela. Sredi sezone v soboto štartati na morje je enako kot rezanje žil s topim plastičnim jedilnim nožkom.
Dolge kolone vozil so se pričele že pri prvi cestninski postaji na hrvaški strani. Na srečo smo se zaradi motorjev lahko znašli (vožnja po robu odstavnega pasu), drugače bi čakali najmanj uro.
Potem se je začelo… 🙁
Zaradi manjše neusklajenosti GPSa in voznika (=voznikovega trmarjenja), smo zgrešili pravi odcep z avtoceste in zato morali narediti dodatnih 20 km. To ni bi bilo nič hujšega, vendar je par minut kasneje oče, ki je vozil za nama s Sparkijem, zaradi trenutka nepazljivosti padel z motorjem. Motorju je odtrgalo smerokaz in odlomilo stopalko nožne zavore, oče pa si je malo poškodoval roko. 😕 V delčku sekunde je dejansko ravnal zelo prištevno: če ne bi položil motorja, bi s čelado butnil vame oz. v mojo hrbtenico in morda me danes več ne bi bilo tukaj, da bi vam razlagala o tem…
Po tem, ko sem mu pomagala dvigniti motor, sem se kar nekaj časa tresla. Vse do Biograda sem bila v rahlem šoku. Oče je šel domov (motor je bil še vozen), ker tak ni mogel na morje, midva pa sva se odpeljala naprej.
Na avtocesti so bile strnjene kolone Čehov, Poljakov, Nemcev, Avstrijcev, nekaj Slovencev, Angležev in Nizozemcev… Vse zabasano! Motoristi (nisva bila edina, ki sva šla na morje z motorjem) smo se večino časa vozili med obema kolonama, na sredini po črti. Avtomobili so namreč kar naprej stali ali se premikali po polžje, z motorjem pa več kot toliko ne moreš stati, ker je prvič pretežek, drugič pa si neposredno izpostavljen soncu, zato se je treba znajti… Na tem mestu moram pohvaliti večino voznikov (ne glede na narodnost), ki so se umaknili levo in desno takoj, ko so za seboj opazili motor. Niso bili le vozniki osebnih avtov, ampak tudi tovornjakov in kombijev. Še enkrat hvala! Thank you! Danke! 🙂
Na žalost sva videla posledice dveh verižnih trčenj, vendar, kot je bilo videti, ni bilo nič katastrofalnega — vsi vpleteni so bili videti nepoškodovani, nastradala je le pločevina. Malo pred tunelom Sv. Rok sva videla zoogleneli avto, iz katerega se je še kadilo. Glede na množico čakajočih, ki so stali nedaleč stran in na odsotnost reševalcev sem sklepala, da so vsi preživeli. Stisnilo pa me je vseeno. Tik pred tunelom naju je motor začel zaj*bavati. Obrati so kar naenkrat padli in motor je začel ugašati. Na srečo je bilo v bližini parkirišče, kjer sva se ustavila, se malo nadihala (jaz sem namreč že videla, kako tam taboriva, ker ne bova mogla naprej) in poskusila iti naprej. Motor je delal, kot da nikoli ne bi zaj*baval. Porkamadona pa dvigovanje pritiska 😀
Nadaljevanje poti je minilo brez večjih zapletov in nevšečnosti. Ob srečanju s prijatelji, ki ta teden še lepo kempirajo ob morju, so nama povedali, da so imeli na poti dol ravno pred predorom Sv. Rok nesrečo in da je njihov avto totalka. Zanimivo je, da je nama motor začel crkovati na istem mestu. 😕
Namočila sem rilec, se peljala s čolnom in preganjala ribice s prsti na nogah. Čeprav samo za tri ure 😉
Pot nazaj je bila še bolj pestra, saj sva se hotela izogniti tako avtocesti kot jadranski magistrali zaradi gneče. Če vsi rinejo v soboto dol, potem vsi ostali rinejo v nedeljo gor 
Pojma nimam, kje vse sva se vozila, bilo pa je definitivno zanimivo. Skoraj nama je zmanjkalo bencina, jedla sva polnjeno vješalico in polnjeno pleskavico v Udbinah, vozila sva se po kravjih poteh in plezala na hrvaško streho sveta — Velebit. Domov sva prišla preko Brežic, Bizeljskega in Slovenske Bistrice, kjer mi ni bilo niti za sladoled. Res sem bila utrujena 😕 Na koncu sem že ugotavljala, ali bi bilo boljše dobiti hemeroide ali samo žulje na riti. Vozila sva se celo večnost.
Doma je bilo tačas vse narobe. V soboto je pEsika dobila vročino. Na srečo (v nesreči) je bil oče doma, ker je morala še enkrat na operacijo, vstavili so ji celo kateter. Rana se ji sploh ne celi tako, kot bi se morala. Če ji do petka ne bo boljše… ji ni več pomoči… 🙁 Upam, da se bo zlizala. Danes sem spet njena varuška…
Fotk je le za vzorec, ker me fotoaparat ni hotel ubogati… drugače pa je Hrvaška tako ali tako relativno blizu in si jo boste kdaj sami podrobneje pogledali 😉
