Spominja na štajerski remix Magnifica? Pa ni. To slišim vsaj enkrat na teden od simpatičnih mladeničev na ulicah Maribora in Celja. Tudi v Ljubljani, Murski Soboti ali Krškem bi verjetno lahko, če bi tja pogosteje zahajala.
Mesec dni sem se temu uspela izogibati zaradi razdaljnostnih razlogov, vendar me je že včeraj ta za posluh prikupna enovrstičnica čakala v parku. V zasedi. Potuhnjeno. V podobi mladega, simpatičnega in gobčnega fantalina z mapo v roki, ki je zavil proti meni. V tej fazi se mi vedno naježijo lasje in nabrusijo zobje.
- Oprostite gospodična, a lahko malo zmotim?
- Žal nimam časa. (Ta moj stavek je redno preslišan.)
- Samo minutko! A že poznate… (Običajno jih prekinem, če sem le dovolj hitra.)
- Žal se mi mudi. (Čeprav se mi ponavadi ne.)
Na tem mestu se dialog pogosto konča ali z umikom enega ali drugega govorca ali s kakšno kulturno, pa vseeno sočno iz mojih ust.
Zdaj se bo našel kdo, ki bo pomislil: Tale ženščurina/bitch/baba mora imeti hude probleme s seboj, da ji mladi, prisrčni, simpatični in postavni fantje povzročajo opisane stranske učinke že ob samem pogledu, kaj šele ob tako kratkem in ljubkem dialogu.
A je dovolj, če omenim samo dve besedi? Pripravljeni? Mladinska knjiga.
Zavoham jih na kilometer. Bila članica. Pika. Muchos slabe izkušnje. Obožujem knjige, vendar niti slučajno ne MK.
Konec pesmi, konec remixa, konec članstva in konec bentenja 😆