Mirno kri. Nič hudo žgečkljivega ne bo, razen če vas žgečka trava po podplatih, ko hodite bosi po njej 😆
Za danes je bil planiran uvajalni planinski izlet najprej na Okrešelj, v naslednji fazi na Kamniško sedlo in ako-bog-da (pa ni!) še na Brano. Za nas, stare gorske mačke (oče, Sparki in moja majhnost), je bilo vse skupaj kot sprehod po domačem dvorišču, za preostale pohodnike pa jekleniški in klinasti krst. Trije so ga uspešno prestali, ena oseba pa je predčasno zaključila trofazni eksperiment na prvi bazi.
Ker je na Kamniškem sedlu začelo deževati, smo se hitro pobrali proti dolini. Brana je šla v Maloro. No, dejansko je še tam, kjer je bila, pa saj se razume, kaj sem hotela povedati 😀 Vmes je za nekaj trenutkov padalo tudi babje pšeno (drobna ledena zrnca), po poti je tekel potok, skale so bile spolzke, pelerina ni več držala vode na zunanji strani, a jaz sem, zanimivo, kljub vsemu imela čas brskati po dilah (=podstrešje) za razodetji. Malo pred zajlami (=jeklenicami) in klini je začelo grmeti in bliskati, dvakrat je vsekalo blizu nas (50 metrov stran), kar je sprožilo dodatni miselni preskok v moji buči.
Razkritja, fino namočena z dežjem, v alinejah, ker sem prelena za lepo povezane misli in rdeč tepih, ki ni leteči:
- Sem majhna vsaj v treh pogledih.
- Imam dovolj in še malo več kondicije za hribolazenje. Med fotkanjem sem velikokrat ostala zadaj, potem pa tekla, da sem dohitela ostale. Še lahko hodim in niti ne čutim neke utrujenosti.
- Potrebujem nove pohodne čevlje. Bemusunce 🙁
- Nekateri ljudje so čudni še bolj kot jaz. Ne smotani, ampak čudno čudni, kot da bi jim manjkal kak lot na matični plošči.
- Izzivanje ljudi na kolesarski dvoboj, kjer izzivalec trenira skoraj vsak dan (in hkrati podcenjuje izzvano), izzvana pa “trenira” enkrat na dva tedna, se mi zdi zajebavanje. Kljub temu bom izziv morda sprejela. Iz čiste hudobije
- Zakaj se nekateri odločijo za plezanje? Plezanje (tisto čisto pravo, ne po varovanih poteh) me hudo mika, a danes kolegu vseeno nisem znala razložiti, kaj je tako privlačnega.
- Po tistem, ko bom napisala Njega, si hudo želim početi kaj drugega. Vem, da se bo to marsikomu zazdelo bedarija in stran vržen čas, državni denar, življenje… a On nisem jaz. Sanjam je treba dati priložnost.
- Plehkost, prenarejanje in dvoličnost je mogoče najti tudi v eni sami osebi. O šit. Kot da bi gledala gledališko predstavo o predstavi z zanič igralsko zasedbo, s še slabšo vsebino in grozljivo izvedbo.
- Vseh ljudi ne morem osrečiti, nasmejati in jim pomagati, pa če si to še tako želim. Premalo me je in premajhna sem.
- Veliko ljudi me ne jemlje resno. Na poti gor smo srečali gručo gornikov, ki se je vračala dol. Eden izmed njih je rekel “A bo šlo?”, jaz pa sem mu povedala po resnici “Šala mala!” Prhnil je skozi nos, se dvomeče zasmejal in rekel nekaj takega kot “A ja (to pa ne)”. Prosim? Nisem bila ne zadihana, ne rdeča, skakljala sem kot ponoreli hibrid med gamsom in ovco in slikala, on pa zaradi moje majhnosti upa dvomiti vame? O gorski Bog, malo manj Ega v gore, da se taki pacienti ne spotaknejo čezenj. Naslednjič bom šla v popolni bojni gorski opremi na sladoled. Me zanima, če bo kdo upal podvomiti vame 😈
Dan je bil in ni bil poseben. Strele so me naučile, kako blizu roba nezavedno tacam. Čez malo več kot štirinajst dni sledi naslednja tura, najbrž na Mrzlo goro. Morda že z novim fotkičem… Bomo videli, je rekel slepi.
Obvezno še nekaj fotk, da ne boste podvomili vame…
