… ali ko se zaveš, da si malo star za vlačenje po hostlih, ampak še vedno ne dovolj star, da ne bi tega vseeno počel 🙂
Dolgujem še zaključek svojega mini epa o hostliranju, preden se lotim resnega dela. Madona se nabere, če te mesec dni ni v službo 😛
Ja, Marija, imela si prav glede “… si zbere one z boljšim rejtingom?”:) Malo pozno (a vseeno ne prepozno) sem ugotovila, da je bolje požvižgati se za par dolarjev popusta, ki bi ga dobila s svojo ultra-super-duper-popustniško kartico in raje poiskati boljše ocenjen hostel, ki ni na popustniškem seznamu. Našla sem relativno dobro stran z ocenami in komentarji hostlirancev (hospitalizirancev 😆 ), kjer so imeli za vsak hostel ocene glede na lokacijo, čistočo, prijaznost osebja, zabavo in še kaj 🙂 Priznam, staram se (fanfare), zato sem iskala prijazen, čist hostel, relativno blizu vseh znamenitosti z relativno nizko oceno zabave 🙂 Kaj pomeni nizka ocena zabave? Da lahko po 12. ponoči zaspiš, ne da bi ti rohnenje preurejalo organiziranost možganskih celic. V večini primerov mi je uspelo. Resnici na ljubo sem vmes nabavila še natikače “japonke” aka flip-flops (za pod tuš in na splošno), navila svoje nesekiranje za malenkosti do maksimuma in začela dojemati svet še malo bolj odprto in brez vagona predsodkov. Po tem je bivanje v hostlih prešlo in znosnega v ok 😆
Uradno oznanjam, da še nisem prestara za vlačenje po hostlih. Poslušajte Marijine nasvete, ker razdre punca marsikatero modro (ali vijolično ali rdečo).
Zdaj pa na delo, da bom lahko pred spanjem prebrala še kakšno objavo Muntermacherjev, ki sem jih ves ta čas v Aussie že kar (malo preveč) pogrešala.
Nekaj fotografij, ki jih še ni v albumu, da ne bo objava tako dolgočasna 
