Ne pridem ti pod kožo. Jeziš me in vznemirjaš; sem vešča, ti ogenj, jezim se. Vsakič, ko hočem stran, v temo, me potegne nazaj. Rada bi ti povedala toliko stvari, a ne upam. Prpa. Raje kvasim bedarije in se zgubljam v besedah. Bojim se, da se boš obrnil in šel. Rušilna moč tega bi bila hujša od tornada v meni. Rada bi šla s prsti skozi tvoje lase. Grem. Vsaj tisočkrat. V mislih.
Ko te najmanj pričakujem, padeš v sanje.
Glej, spomnim se tvojih besed, res, vem. Racionaliziram, eliminiram, zanikujem, prepričujem se in dopovedujem, da je “ne” edina možnost. V hipu odživim tri življenja: s tabo, brez tebe, brez ljudi. Predstavljam si, da se zgodi nemogoče in da se svet obrne na glavo. Ugotovim, da se bo svet zaradi vztrajnosti obrnil nazaj. Vem. Ampak… Želim ga zanihati.
Ne razumem se. Kričim.
Metamorfoza bo enkrat dokončna, obljubim, cikli se bodo nehali. Niti vedel ne boš. In potem bo vse vredu. It’s gonna be alright.
