Zbudila se je. Nekajkrat je pomežiknila, ker ji je sonce pošiljalo nagajive žarke naravnost v oči. Vrabci na okenci polici so ravno tisti trenutek uprizarjali sceno iz Gladiatorja. Vreščali so kot nore krave in še kar naprej opravljali tistega presnetega morskega prašička, ki je vrani naredil morske vrane. Pograbila je knjigo in jo zabrisala vanje. Na srečo se je knjiga odbila od okna, ker ni bilo odprto na stežaj, učinek pa je bil vseeno dobrodošel. Mir. Tišina. Za minuto…
Potem pa spet vrišč in trušč, ravštanje in kravžljanje ušesnih bobničev. Ker ji je bilo škoda knjig (z vsakim metanjem so se pomečkali listi), je raje vstala. Še vedno smotana od sanj je z glavo butnila ob strop mansardne spalnice. Preklela je svojo višino, ki že tako ali tako ni bila zavidanja vredna. Popraskala se je po novo nastali buški in možganostroj preklopila v višjo prestavo, da ne bi na poti pobrala še kakšne buške. Odstopicljala je po stopnicah.
Na vsaki drugi stopnici je slišala škrtanje v desnem gležnju. Bolelo ni, slišalo pa se je vseeno grdo. Vmes je razgibavala čeljust, ker ji je škrtalo tudi tam. Spomnila se je časa, ko se ji je nekajkrat na dan čeljust zaskočila in bila je vesela, da ji zdaj ni treba vsake toliko v garažo dajat glave v primež in naravnavati premaknjenih kosti. Zadnja stopnica, končno konec škrtanja.
Prišla je do hladilnika. Zazeblo jo je… a ne le v noge brez copat in ne v roke, ki so držale mrzlo mleko. Zazeblo jo je naravnost v srce. Že nekaj časa se ji je zdelo, da sedi kot stari grah v zamrzovalnem predelu Hladilnika Življenja, čeprav si tako želi biti magnet na njem. Magnet, ki bi privlačil tople oči, ljubeče prste in bi držal lističe “Malecka, rad te imam!”. Stresla se je, nalila mleka v kavo in s prvim požirkom grenke kave prekrila grenkost zmrznjenega graha.
Misel o magnetu se ji prikrade stokrat na dan ob najbolj nemogočih časih in na najmanj primernih mestih…