Ne bi verjela, da so Indijanci zakrivili izumrtje dinozavrov, če ne bi na lastne oči videla, kako so ujeli in pojedli zadnjega. Ne, nisem pila in nisem kadila, prilagam fotodokaze.
Vsemu je bil priča zablodeli vesoljec, ki je slučajno našel travo. Kaj je delal v travi, ne vem, dobila sem le pooblastilo, da poročam o tem nenavadnem in skoraj že travmatičnem dogodljaju. Še dokaznega gradiva ne smem prepogosto pregledovati, ker me kar zmrazi. Vlogo forenzika igram, ker moram.
Vesoljec je med med občudovanjem trave, ki se je znašla pred njim, naletel na zadnjega brejega dinozavra. No, mogoče ni bil brej, je pa bil definitivno zadnji. Ker je vesoljec zaslišal čudne glasove, se je skril globje v travo, da ne bi bil napoti nadaljnjim tokom usode. Breji dinozaver, ki je bil zadnji, mu na koncu ni bil hvaležen, to je jasno.
Trije Indijanci iz plemena NigabloInNebo so obkolili malo zverino, ker so njihove babe doma delale galamo, kako so se polenli in zredili, kako nič ne naredijo za njih in fročnike (male indijankice in indijančke), kako so brezčutni in brezvezni, naj se spravijo na lov. Še besni od brenčanja v ušesih in zvonenja po glavi so se odločili fentati in pojesti zadnjega brejega dinozavra. V resnici ni bil brej, zato ta zgodba ni tako kruta, kot bi sicer lahko bila.
Samozvanemu vodji (z irokezo), ki je bil trdih mišic, a mehkega srca, je ob pogledu na nebogljenega brejega dinozavra (kolikokrat še moram povedati, da ni bil brej!!!) zastal dih in za trenutek nehalo biti srce. Tako lep je in tako rumen, si je ponavljal, ne moremo ga pojesti, pa če se babnice doma postavijo na glavo. Nekajkrat je glasno zavpil, druga dva sta mu seveda pomagala. Vpitje je bilo zgolj preventiva, da babnice ne bi mislile, kako so se pomehkužili. Hua hua Jerooonimo! Hua! Hua!
Medtem, ko so vadili izgovore, ki so jih mislili servirati doma, je ubogega zadnjega dinozavra od vročine zadela kap. Malo je k temu verjetno pripomogel tudi huronski smeh babnic, ki se je razlegal iz sosednje doline. V mislih so že pekle sočne zrezke, spuščale ocvirke in se bebasto režale. Papca bo, oj papca bo, dede bomo pa spet v lov poslale. Ubogi breji (haloo!!!) dinozaver ni prenesel pritiska in vročine.
In tako je neslavno poginil zadnji dinozaver.
Mehkosrčni dedci, ki so bili obenem zelo dobri po duši (meni všečni), dinozavra niso hotel pustiti divjim zverem, zato so ga odnesli domov, kjer so ga babe skuhale in pojedle. Zlagala bi se, če bi rekla, da so dedci sodelovali pri pojedini. Niso, ker so imeli slabo vest. Odmaknili so se v najbližjo votlino in preklinjali dan, ko so… ja, ko so… Niti pomisliti si niso upali, kaj so. Midva, se pravi ti, moj dragi bralec, in jaz, zagotovo veva, kaj so imeli v mislih.
Verjetno se sprašuješ, kaj se je zgodilo z vesoljcem, ko so se Indijanci odpravili domov… Nič. Prikobacal je iz trave, zajahal velikega črnega bika, ki se je v bližini mirno pasel in opazoval celotno kolobocijo. Bika je pognal v dir in galop, dokler nista vsa izmučena prispela do mene in servirala to vročo zgodbo. Žalostna je, a vroča, ker postavlja celotno zgodovino in resnico o izumrtju dinozavrov na glavo. Po predaji šokantnih novic sta odpeketala (kakor pač odpeketajo veliki črni biki) novim šokantnim novicam naproti. Imam občutek, da se bomo še srečali…
Srce me boli, ko tole pišem, a kaj hočem. Resnica mora na dan 