Nedelja. Klasika: po kosilu krajši dremež, potem kurblanje motorja in brrrm brrrm po ovinkih odkrivati (s)lepote Slovenije. Tokratno potepanje je potekalo brez vnaprej znanega cilja, za začetek je bila misija osredotočena na iskanje dobrega sladoleda v smeri Ptuja.
Spoznanje #1:
Sladoledolizci, sladoledoljubci, naredite nekaj dobrega zase in si pri res dobrem sladoledarju privoščite sladki kornet. Tistih par centov zraven vas ne bo ubilo, bo pa sladoledu dalo piko na d.
Spoznanje #2:
Haloze so. Haloze so izgubljeni (in spet najdeni) raj. Morda ne raj za geekoljupce, hočem-vodovod-ljupce, hočem-pet-trgovskih-centrov-ljupce, vsekakor pa raj za tiste, ki se radi namenoma zgubijo, se igrajo Magellane in Kolumbe na motorju. Ali biciklu. Ali peš.
Spoznanje #3:
Brrm brrmanje z g. Očetom je ornk zabavna zadeva, še posebej, ko GPS ostane doma. Krohotanje ob vedno ožjih cestah, ki se prelevijo v kolovoz in nato nazaj v asfaltno kozjo stezo, občudovanje gričev in gričurin, izohipsastih vinogradov, nekaterih obdelanih, nekaterih zapuščenih, tuhtanje o možnostih dostopa do micenih lušnih bajturin na vrhovih gričev in sporazumevanje brez besed, samo z iztegnjeno roko ali kimanjem z glavo.
Spoznanje #4:
Pretresena sem bila ob misli, ali še sploh kdo živi v teh lepih koncih, ali jih je vse odgnala nuja po preživetju … S krompirjem z vrta ne moreš kupiti traktorja in kako sploh ti ljudje snegujejo (se ubadajo s snegom) pozimi? Videti ni bilo žive duše.
Za en dan sem bila izgubljena v raju. Vinogradniški džungli. Večina vas še nikoli v življenju ni bila (morebiti tudi ne bo) v Halozah, ne da? Lahko pa greste, pojdite na izlet pogledat, kje se vino rojeva … ali umira.
