Malo prej sem po dolgem času spet spekla kruh: ročno umešan, ročno zgneten in pečično pečen. Ne, pekla ga nisem ročno. 🙂 Med ročnimi opravili (med čakanjem sem še počistila po bajti, da ne bi slučajno brezveze stala v kotu) mi skozi glavo običajno šibajo misli kot podivjani konji. Malo levo, malo gor, zarezgečejo, malo pobrcajo in spet nazaj in tako naprej.
Mogoče je kaj v zraku, mogoče pa se me samo loteva oblačno razpoloženje … razmišljala sem, ali je prav, da ljudem, ki nas prizadenejo (ali užalijo), to tudi povemo? Kaj je bilo? Pustila sem se nategniti (naplahtati? opetnajstiti?). V bistvu sem užaljena, ker tega od osebe X nisem pričakovala. Saj ne, da je prva takšna stvar, ki jo je ta oseba ušpičila … žalostna sem, ker me še vedno prizadene in ker še vedno naivno nasedem.
Eh, brezveze. Tokrat je bilo zadnjič … dokler ne pozabim.
Osebi X sporočam naslednje: bilo je grdo, res grdo me navleči in se potem norčevati iz mene. Privoščim ti vsaj malo moralnega mačka. Razočarana sem. FuŁ.
Edit: Poskusila kruh in ja, dober je. Polnozrnat, z lanenimi in sezamovimi semeni. Zamesila še testo za štručke.