Igra besed je, sanje o jutri. Prazen prostor, ki se polni: enkrat postelja, drugič miza in stoli, poteza z barvo tukaj, preproga tam. Eni podajajo svet okoli sebe, drugi poda(r)jamo koščke sebe. Prebujanje ob kavi in analiza dejanj…
Zadnje štiri dni sem bila med ljudmi, ki se vsakodnevno srečujejo z gluhimi in slabo slišečimi. Translators. Interpreters. Dve leti nazaj sem prvič doživela manjši šok. Kaj misliš s tem ‘ne razumejo vseh besed’? Kako to misliš ‘znakovni jezik ni enak jeziku slušečih’? Svet gluhih — vesolje ujeto v telesu. Poslušanje glasbe, petje, vsakodnevna komunikacija… nadomesti tišina. Smeh drugih ob šali, smalltalk, vse je drugače, brezbarvno, šumeče, neslišno.
Spomnim se, kako smo kot otroci črkovali svoja imena z abecedo gluhih in mislili, da je to to. To ni to. Interpreterji so magi, alkimisti. Iz blata delajo zlato, še posebej, če je molk zlato. Neslišane zvoke in kaos šumov pretvarjajo v zgodbe kretenj in prstov, besede spreminjajo v koncepte in ideje, oživljajo misli in ustvarjajo prehode v zidu med dvema svetovoma. Prijetna, simpatična, energična in zabavna Irka, tudi sama interpreterka, mi je rekla: ‘You would be a great interpreter.‘ Bi bila res?
In potem sem tukaj jaz, naduto slušeče bitje, tečno zaradi-česarkoli-že-pač. Po dveh dneh prevajanja in več kot osemurni neprestani zbranosti popustijo braniki potrpežljivosti. Morda me zmoti zatrjevanje ‘jaz sem čisto enak kot ti, kot vi‘, ker potem ne toleriram več vtikanja v osebne stvari, resnično bedastih vprašanj v stilu ‘Kakšno je vreme v Helsinkih?’, če je sprašujoči tudi v Helsinkih. Sem krivična? Je način komunikacije in prestopanja mej mojega osebnega prostora posledica njegove vzgoje ali življenja brez zvoka? Ni vsaka egocentričnost enaka.
Morda bi morala dati, malo po malo, vsaj občasno, glavo na tnalo.
Še prej … grem domov. Finska, adijo 🙂