Grossglockner, Ötzi, in palačinke

Großglockner ali Veliki Klek je s svojimi 3798 višinskimi metri veliko večji od mene. Ja, tudi od Triglava. 😀

Tokrat smo pohodniško-plezalno opremo pustili doma, ker smo želeli doživeti Hochalpenstraße jahajoč jeklene beštije. In tako smo šli: trije motorji, trije motoristi in ena baba, fotoaparat in Nüvi 😀

Pod Velikim Klekom lenari ledenik oziroma bolj natančno njegovi ostanki.

Do vznožja ledenika se da priti tako peš kot z mini gorsko železnico — mi smo zaradi neudobne hoje v motorističnih oblekah izbrali zadnjo možnost (moškemu delu ekspedicije je vsak izgovor prišel prav).

Ob poti so table z letnicami (1960-2005, po 5 let), ki označujejo, do kod je tistega leta segal ledenik. Žal vas moram seznaniti s slabo novico: ledenik se tali in to frdamano hitro 😕 Dobra stran tega pa je, da bodo morda našli mojega bodočega ženina, ko se bo led dokončno stalil. Ötzijevega sorodnika tokrat žal nismo našli. Počakati bo treba še kakšnih pet let in ga več ne bo. Ledenika namreč. 😕

Hoja po ledeniku ni drekec pekec, že zato ne, ker lahko zdrsne. Improvizacija stopnic poskrbi, da do tega skoraj ne more priti. Razen, če hočete, da bi prišlo. Ali nekaj takega. Več bo jasno pri opozorilni tabli, ki sledi.

Pri taljenju ledu (led se tali, sneg se topi?) v ledeniku nastajajo razpoke. Ene so manjše, druge so večje. Predstavljajo pa idealni alibi v primeru, da se želite koga znebiti. “Ups, spotaknil se je” ne bo zaleglo le, če boste osebo tiščali v preozko razpoko in ji morda celo stali na glavi, oseba pa bo preklinjala (vas seveda) in vreščala. Da ni potrebno zgubljati preveč časa s samim iskanjem razpok, je poskrbljeno s primernimi opozorilnimi tablami, ki v človeku zbudijo pregrešne misli. Interpretacijo zadnjega stavka prepuščam posameznemu bralcu. Packi :mrgreen:

Detalj z ledenika, za vse tiste, ki ga morda ne boste nikoli videli od blizu. Tej perspektivi se reče tudi Sparkičina perspektiva.

Po preizkušanju trdnosti ledeniške podlage smo se vrnili na razgledno točko, kjer se je med tem nabralo ljudi z vsaj petih avtobusov, avtomobilistov, motoristov, kolesarjev paje bilo še enkrat toliko. Med pasenjem zijal po ljudeh sem dobila čuden občutek, da nekaj opazujejo. Kaj pa naj si človek misli, če gleda druge, kako visijo preko ograje in s prstom vztrajno prebadajo zrak. S pogledom sem sledila njihovim kretjam in zazijala (na široko odprla usta in vzdihnila “oh?!”).

Tam so bili. Kosmati, mali, mičkeno zavaljeni, večji od domačih mačk in manjši od leva. Pravi pravcati svizsceljni, svizsci ali murmeltiere. Glede na to, da so delali reklamo (in še delajo menda) za zelo znano čokolado (mnjam!), so bili videti dokaj hladni ob vsem prebadanju zraka opazovalcev. Neprizadeto so se pasli in čakali, da vsi pripravijo fotoaparate. Med tem, ko smo vsi čakali, da kateri od njih (bili so trije) potegne iz kožuha čokolado in jo zavije…

… se je eden izmed njih odločil pokazati svoje kaskaderske sposobnosti. Kako zgleda nekdo, ki se stlači v premajhno luknjo in potem spet prileze iz nje? Demonstracija na naslednjih dveh fotkah.

Če mislite, da je to vse, kar sem odnesla z naše ekspedicije, ste v zmoti. To je šele sredina zgodbe. Ker mi je bil Tolkienov Gospodar prstanov všeč, bom sledila njegovemu zgledu in Začetek ekspedicije (pot do Velikega kleka) opisala naslednjič…

Hm… kaj je s palačinkami iz naslova? Pojedla sem jih (bile so za večerjo) :mrgreen:

Nekdo od Nekje Zgoraj te gleda!

Že zadnjič sem napovedala, da moje srečanje z vesoljcem in črnim bikom verjetno ni bilo zadnje. Nisem se motila.

Prišla sta in mi servirala čudno zgodbo o občutku nadzora od Nekje zgoraj. Ker nisem hotela verjeti, sta mi postregla s fotodokazi.

Vesoljec (recimo mu Roki Modri) je kot ponavadi stikal za novostmi na tem čudnem planetu, iskal čudovite zelene pošasti in se brigal za stvari, ki ga sploh ne bi smele brigati.

Njegov zvesti črni bik Veliki črni bik je pozorno motril okolico, da bi Rokija Modrega ob prvem znaku nevarnosti ponesel na varno. Naenkrat je njegovo prazno-črno oko uzrlo res čuden prizor. Rokiju Modremu je s pihom namignil, naj se potuhne, ker se obeta nova vznemirljiva dogodivščina, ki jo morata povedati Sparkici, tako željni vznemirljivih stvari. Tako Roki Modri kot Veliki črni bik sta se skrila…

Dva vojščaka, zavoljo preprostosti zgodbe jima recimo Bakreni in Srebrni, sta splezala na za njiju določen stražarski položaj.

Bakreni: Ne vem, kaj se dogaja z menoj. Zadnje dni imam tako trda kolena. 🙁
Srebrni: Kaj ne poveš… 😯 Res zanimivo, tudi mene dajejo kolena. Tako trda so in tako neupogljiva. Starava se, sablja moja. 😕
Bakreni: Veš kaj? Ne morem se znebiti občutka, da naju nekdo opazuje. Nekdo od Nekje Zgoraj… 😮
Srebrni: Bi rekel, da ni res, vendar imam isti občutek 😕

Bakrenega in Srebrnega občutek ni varal. Za njunim hrbtom so trije člani plemena NigabloInNebo, vse tri smo zadnjič lahko opazovali v akciji Kako fentati zadnjega dinozavra, možganili o tem, kako bi Bakrenemu in Srebrnemu zagodli. Njihove ženske so jih namreč spravile na rob Razuma pred prepadom Blaznosti. Po čudnih kanalih so izvedele za njihovo mehko plat in dobrosrčnost ob peripetiji s poslednjim dinozavrom, kar jim nikakor ni bilo povšeči. Napele so jim ušesa in jih poslale na kazensko misijo. Kazenski misiji primerno razpoloženi so Irokezar (vodja trojice), MamSulico in TudiJazSemNašelSulico razglabljali v skrivališču…

Irokezar: Srce se mi para, ko ju (Bakrenega in Srebrnega) gledam, vendar je zdaj prelepa priložnost, da ju prestrašimo. Ajd, gremo!
MamSulico: Slab občutek imam glede izzivanja usode z godenjem. Še zdaj imam migrenske napade zaradi Ženkice. Kako mi jih bo šele napela, če bo slišala, da smo Bakrenemu zagodli. Mislim, da Ženkica ljubimka z njim. Nimam dokazov, a vem, da je res. Pa še nek čuden občutek imam…
TudiJazSemNašelSulico: … občutek, da nas nekdo od Nekje Zgoraj gleda? 😯
Irokezar: Mevži! 😡 Čeprav… tudi mene obdaja nerazložljiva vibracija gledanja od Nekje Zgoraj?! 😐

Ženkica, ki TudiJazSemNašelSulici ni zaupala, je preventivno sledila Bakrenemu in Srebrnemu, da bi preprečila morebitno katastrofo. Čeprav je vedela, da benigno ljubosumje TudiJazSemNašelSulice ne more škodovati Bakrenemu, ji notranji nemir ni pustil spati. Bala se je, da jih je morda zadnjič preveč napela TudiJazSemNašelSulici in da mu lahko nekega dne poči film. Ždela je na skali in opazovala celotno dogajanje. Čez čas jo je začela motiti slutnja, da jo nekdo opazuje… Nekdo od Nekje Zgoraj.

Velikemu črnemu biku je bilo dovolj čakanja in nesmiselnega občutka, da nekdo od Nekje Zgoraj tako grdo manipulira z njim. Jezno je zapihal in zapuhal, skopal s kopiti, Roki Modri je prilezel iz skrivališča, se povzpel nanj in že sta oddrvela. Ženkica v zamaknjenosti ni opazila, da je Veliki črni bik pobral Rokija Modrega. Še naprej je skrbno spremljala dogajanje…

Kaj se je zgodilo po odhodu mojih vrlih spremljevalcev nezaslišano razburljivih dogajanj, se ne ve.

Ne še. :mrgreen: Do naslednjič!

Indijanci zakrivili izumrtje dinozavrov

Ne bi verjela, da so Indijanci zakrivili izumrtje dinozavrov, če ne bi na lastne oči videla, kako so ujeli in pojedli zadnjega. Ne, nisem pila in nisem kadila, prilagam fotodokaze.

Vsemu je bil priča zablodeli vesoljec, ki je slučajno našel travo. Kaj je delal v travi, ne vem, dobila sem le pooblastilo, da poročam o tem nenavadnem in skoraj že travmatičnem dogodljaju. Še dokaznega gradiva ne smem prepogosto pregledovati, ker me kar zmrazi. Vlogo forenzika igram, ker moram.

Vesoljec je med med občudovanjem trave, ki se je znašla pred njim, naletel na zadnjega brejega dinozavra. No, mogoče ni bil brej, je pa bil definitivno zadnji. Ker je vesoljec zaslišal čudne glasove, se je skril globje v travo, da ne bi bil napoti nadaljnjim tokom usode. Breji dinozaver, ki je bil zadnji, mu na koncu ni bil hvaležen, to je jasno.

Trije Indijanci iz plemena NigabloInNebo so obkolili malo zverino, ker so njihove babe doma delale galamo, kako so se polenli in zredili, kako nič ne naredijo za njih in fročnike (male indijankice in indijančke), kako so brezčutni in brezvezni, naj se spravijo na lov. Še besni od brenčanja v ušesih in zvonenja po glavi so se odločili fentati in pojesti zadnjega brejega dinozavra. V resnici ni bil brej, zato ta zgodba ni tako kruta, kot bi sicer lahko bila.

Samozvanemu vodji (z irokezo), ki je bil trdih mišic, a mehkega srca, je ob pogledu na nebogljenega brejega dinozavra (kolikokrat še moram povedati, da ni bil brej!!!) zastal dih in za trenutek nehalo biti srce. Tako lep je in tako rumen, si je ponavljal, ne moremo ga pojesti, pa če se babnice doma postavijo na glavo. Nekajkrat je glasno zavpil, druga dva sta mu seveda pomagala. Vpitje je bilo zgolj preventiva, da babnice ne bi mislile, kako so se pomehkužili. Hua hua Jerooonimo! Hua! Hua!

Medtem, ko so vadili izgovore, ki so jih mislili servirati doma, je ubogega zadnjega dinozavra od vročine zadela kap. Malo je k temu verjetno pripomogel tudi huronski smeh babnic, ki se je razlegal iz sosednje doline. V mislih so že pekle sočne zrezke, spuščale ocvirke in se bebasto režale. Papca bo, oj papca bo, dede bomo pa spet v lov poslale. Ubogi breji (haloo!!!) dinozaver ni prenesel pritiska in vročine.

In tako je neslavno poginil zadnji dinozaver.

Mehkosrčni dedci, ki so bili obenem zelo dobri po duši (meni všečni), dinozavra niso hotel pustiti divjim zverem, zato so ga odnesli domov, kjer so ga babe skuhale in pojedle. Zlagala bi se, če bi rekla, da so dedci sodelovali pri pojedini. Niso, ker so imeli slabo vest. Odmaknili so se v najbližjo votlino in preklinjali dan, ko so… ja, ko so… Niti pomisliti si niso upali, kaj so. Midva, se pravi ti, moj dragi bralec, in jaz, zagotovo veva, kaj so imeli v mislih.

Verjetno se sprašuješ, kaj se je zgodilo z vesoljcem, ko so se Indijanci odpravili domov… Nič. Prikobacal je iz trave, zajahal velikega črnega bika, ki se je v bližini mirno pasel in opazoval celotno kolobocijo. Bika je pognal v dir in galop, dokler nista vsa izmučena prispela do mene in servirala to vročo zgodbo. Žalostna je, a vroča, ker postavlja celotno zgodovino in resnico o izumrtju dinozavrov na glavo. Po predaji šokantnih novic sta odpeketala (kakor pač odpeketajo veliki črni biki) novim šokantnim novicam naproti. Imam občutek, da se bomo še srečali…

Srce me boli, ko tole pišem, a kaj hočem. Resnica mora na dan :mrgreen: