Where stories begin

Where stories begin, originally uploaded by sparkica.

Ob preletu arhiva sem ugotovila, da mi je med vsemi meseci zmanjkal oktober. Ga pogrešam? Sploh ne. Vrzel ždi tam, služi kot opomnik. Zdajle me je opomnik opomnil, da me (ponovno) tiščanje glave v luknjo z ledom (upanje na čudež, na katerega v resnici niti slučajno globoko globoko ne upam) lahko stane… glave:

A) ali bo zamrznila in odpadla,
B) požrešen tjulen mi jo bo odgriznil ali
C) v najboljšem primeru, ki je hkrati v tej situaciji tudi najslabši, se lahko ponovi zgodba o dolgem potopu in pomanjkanju kisika.

Ne A, ne B in ne C mi ni simpatičen. Preziram luknjo z ledom. Luknja z ledom, a čutiš moj prezir? Tisti hlad, ki te bo obdal, ne bo led, ki te stiska, ampak hlad, ki bo zavel od mene. Dragi bralec, poglej, vem, da si zmeden in ne veš točno, kaj imam v mislih. Stvar je preprosta. Na svetu sta dve vrsti, recimo komplementarni vrsti, ljudi. Rečemo jim tudi ženske in moški. Če te instinkt še ni popolnoma zapustil, lahko ugotoviš, da je luknja v ledu prispodoba, morda ne najboljša, in sicer za moškega, ki me je v zadnjem času hote ali nehote vsaj trikrat (s)peljal na led. Ne gre za velike stvari, gre za malenkosti in tole ni žnaranje, ampak manifesto. Še osel gre le dvakrat na led, oslica mogoče celo trikrat. Luknja v ledu, želim ti prijetno ždenje do vsesvetovne otoplitve, jaz grem naprej.

Maloprej sem dobila preblisk. Ne vem, morda je kriva vsa ta statična elektrika, ki mi prasketa v ušesih. Med nami, električno induktivnimi brati in sestrami: suh zrak je prasica, še posebej, če si izredno učinkovit generator elektrike. Če suhemu zraku dodamo še mraz, dobimo mobilni generator isker, ki mu je odpadel smrček (konica nosu). Vse skupaj pa očitno pomaga pri sprejemanju manifestov.

Vmes sem pozabila, kakšen je bil preblisk. Jojme. 🙂

Tarinan loppu! ali Konec zgodbe!

Končno. Zadnji zdihljaji foto epa s Finske.

Če ste pričakovali bolj “turistične” verzije fotk (npr. znamenitosti, gasilske slike, poziranje), sem vas razočarala. Če ste pričakovali hudo umetniške fotke, sem vas razočarala. Če niste pričakovali nič, ste bili na boljšem. No, vsaj upam, da ste :mrgreen:

Vsaka dežela ima tisoče zgodb, nekatere so očitne, druge so skrite in vsak popotnik jih odkriva po svoje. Eni površno in površinsko, drugi globoko in globinsko, tretji pa blodimo nekje vmes 😀

Upam, da vam bodo spodnje pike na i,j in š všeč 😀 in da vas bo zamikalo obiskati Finsko, deželo miljaužent jezer, brezovih gozdov in savn. Za začetek lahko preberete kakšno knjigo Arta Paasiline, definitivno priporočam Gozd obešenih lisic in Očarljivi skupinski samomor. Naj vas naslova ne odvrneta. Finci pod trdim oklepom skrivajo humoreskne prebliske, dobre duše in tu in tam utrujenost od promilov 😀 Če ne veste, kako bi otroku (v primeru, da kdo od vas pričakuje) dali ime, ne bo nič narobe, če bo Hanna, Anti ali Seppo 😀 Morda celo Mika ali Kimi 😀

Zvita, ne me vprašat, če še vedno hranim kaj za konec :mrgreen: To je to 😀

Brez skrbi, nekaj časa vam bom dala mir s fotkami in raje kako našvasala :mrgreen:

Tämä on toinen kierros ali Druga runda!

Še druga runda fotk iz dežele brez, losov in malce zadržanih Fincev. Upam, da jih ni preveč… fotk, ne Fincev :mrgreen:

Želim vam prijetno, leno, ne preveč naporno sredo…