Po programerski seansi iskanja hroščev se je prilegel fotoseanski miniaturni sprehod. Miniaturni? Ker je bil kratek in ker sem jaz majhna. Ker je nisem iskala, sem jo našla. Mačko. Kar sedela je tam in me gledala, ni je bilo strah. Bi moralo biti strah mene?
Malo me je pa res. Strah me je, da ne bom znala pustiti odprtih vrat, ko bo to potrebno. Čeprav besede nimajo teže merljive z grami, kilogrami in tonami, je njihov učinek pogosto enak. Sčasoma se navadiš teže, vedno bolje prenašaš pritisk, kolena sicer bolijo, ampak če ne počepneš, držijo. Nekega dne ugotoviš, da imaš želvji oklep in da pripiraš vrata, ki so bila včasih odprta na stežaj.
Potem sem našla še izgubljeni kanček razuma. Zdaj mi je jasno. Nekateri so pač ribe napihovalke, drugi strupene žabice, tretji krasni metulji, četrti ježevci, peti polžki, šesti fikusi, sedmi meglica, osmi iluzija. Besede še zabolijo, vendar ne bolijo dolgo.
Za ljubezen moraš imeti visok prag bolečine, če ga nimaš, jo odsvetujem.
