Oni dan (one dni?) sem eksperimentirala po mitrazturaško.
Kratko poročilo s terena:
Kljub letanju po okoliških travnikih in stezicah je živela dokaj mirno življenje, vse dokler… si ni začela prati sama. Hudobni madeži od potenja so ji napovedali vojno. Prala je enkrat, dvakrat, šestkrat, si oddahnila in se zvrnila po tleh, ko je kateri izmed teh hudobcev ob nepravem trenutku naredil “bu, še sem tu!”.
Da ne vidim koga zmrdovati se nad tematiko! Porkamotorka! Vsi smo krvavi pod kožo, vsi se potimo in vsi začnemo dišati po cipresah. Pika, šlus, amen na kamen.
Mitrazturačev aka mythbusters mi ni potrebno predstavljati. Čeprav so njihovi eksperimenti za mojo nežno inženirsko dušo večkrat pripravljeni nekoliko neznanstveno, ali bolje — ne dovolj znanstveno, mi je koncept oddaje všeč. Eden izmed alter-egov se je celo odločil, da bo od zdaj naprej mitrazturač, in kakšna sparkica bi bila, če mu ne bi prisluhnila, a? Pred relativno kratkim (vsega 5 minut nazaj) je mitrazurač čelno trčil na drug alter-ego, gospodinjo, ki za vse ostale opravlja FATAstična opravila (pucanje, sesanje, brisanje, pomivanje d.o.o). V trenutku sta se zaljubila in sklenila zavladati svetu. Od teh načrtov sem ju modro odvrnila in ju pripravila do tega, da bosta raje skupaj prala perilo.
Stvar je namreč takšna, diši pa takole… Pri silnem športanju se (lahko) izločijo silne količine potu, ki v kombinaciji z deodorantom povzročijo ne preveč dišeč madež, ki ga za boga milega ne spraviš iz tkanine. Problem je v sami strukturi znoja, ki med drugim vsebuje aminokisline. Če pri biologiji in/ali kemiji niste sedeli na ušesnem polžu, vam je jasno, da gre za beljakovine, ki na visoki temperaturi zakrknejo. Kaj to pomeni? Da je kuhanje juhe iz švic majc sicer možno, flekov pa vseeno ne bo odstranilo. Nasprotno! Povečevanje količine sredstva za pranje (pralni prašek, pralni gel, pralni X) ni učinkovito, tudi povečanje števila pranj ne. Problem ni zgolj v videzu (madež), ampak tudi v vonju oblačil. Oblačilo morebiti diši, ko ga oblečete, a le dokler ne zagrejete s svojim telesom (če slučajno prej ne peglate ). Hmmm… ostane le to, da vržete oblačilo v smeti, ali pa… se greste znanstvenika, ki uporablja Google.
Mitrazturač in razočarana gospodinja bosta danes eksperimentirala z naslednjimi stvarmi, ki bi naj pomagale odstraniti madež in njegovo družico – neprijeten vonj:
Bomo videli, je rekel slepi gluhemu.
– Melkijad, kaj je to dilema?
– Pridi, pokazal ti bom.
Namesto dilemidefiniziranja primer iz prakse: dilema je situacija, ko se dihur ne more odločiti, ali je bel s črnimi programi ali črn z belimi programi.
Včasih sem v dilemi, ali (a) nekomu povedati, da bi bilo boljše, če bi molčal, ali (b) stisniti zobe in mu v mislih kupiti sedišče na kometu. Zadnje dni pa me pesti veliko hujša zadeva, dejansko grozljiva dilema!
Kupila sem namaz za kruh. In to namaz z olivami. Skuto oz. namaze imam rada. Olive imam rada. Logični sklep bi bil, da mi bo namaz z olivami tudi všeč. Resnica je strašljiva. Ste pripravljeni?
Tri dni sem bila v grozljivi dilemi — nisem se mogla odločiti, ali mi je namaz všeč ali ne.
Prvi dan me je po okusu spominjal na kremo za roke. Kreme za roke še sicer nisem jedla, si pa predstavljam, kak okus bi imela. Točno tak okus je imel namaz.
Drugi dan me je namaz po drugem grižljaju mičkeno spomnil na olive. Res mičkeno. Dejansko bolj na gel za tuširanje z dodatkom olivnega olja. Oljčnega olja. Karkoli-že-pač, olive so bile prisotne.
Tretji dan so olive prevladovale, če sem se le potrudila in odmislila vse kozmetične preparate.
Danes? Danes mi je bil namaz všeč. Nič več me ni spominjal na kremo za roke, ne na gel za tuširanje, ne na šampon. Samo na namaz z olivami.
Kaj bo jutri? Jutri mi bo všeč, ker sem se že odločila, da mi je všeč.
Krasno se je pogovarjati z vami, super poslušalci ste! :mrgrin: Ob vas se znebim vseh dilem! :bumpy:
Slovarček: