Malo prej sem razmišljala, ali naj še naprej brkljam po viharni notranjosti misli ali naj raje brbljam. Odločila sem se za slednje. Ker je lažje. Dovolj je bilo molka, nazaj v akcijo! Gremo! Alo! Gremo, sem rekla! 😈
Nedavno sem pogledala Fantoma iz opere. Ne boste verjeli, kaj je po koncu filma prečkalo možganostrojske sinapse … Da ni dobro peti na glas, ker …
(1) … te lahko ugrabi in zasužnji Fantom iz opere. Sicer je verjetnost, da bi našla gledališče, v katerem bi meni pustili peti, majhna, a vseeno. Četudi je minimalna, obstaja. 
(2) … Med igranjem kitare in petju pri odprtem oknu me je čisto vsakič spremljalo roštanje, kot bi nekdo ril po zemlji. Nazadnje mi je bilo spremljave dovolj in pokukala sem skozi okno. Ne me basat! Zagledala sem Nubo, ki je nosila naušnike-glušnike in kopala rov oz. temelje za zvočno izolirano zaklonišče, vrabci (tudi oni so nosili naušnike-glušnike) pa so ji pri tem veselo pomagali. Sicer sem po naravi dokaj kruto bitje, a takih ušesno-duševnih muk naši Nubi vsekakor ne privoščim.
(3) … si začneš domišljati, da se v konzoli tuša oglaša Flipper. Dejansko si tega ne domišljaš, ker delfini onkraj dimenzij naše realnosti (tisti, ki so rekli hvala za vse ribe) tulijo v intergalaktični megafon, naj že neham peti. Žal so zadnjič dosegli ravno obratni učinek. Opravičujem se iz dna kopalne kadi. Ne bo se več ponovilo.
(4) … se ti lahko za trenutek zazdi, da imaš posluh. Padec iz tonskih višav v nižave brez posluha je lahko boleč. Zelo boleč. Zelo zelo boleč. Zelo zelo zelo … jap, dojeli ste vzorec.
(5) … te lahko začnejo obletavati čudne žuželke v obliki konzerv, kamenja, napol praznih plastenk, piksn …
Hudo je, če bi človek rad pel na glas, a se boji posledic, ker so prehude. Nič, bo pač treba še naprej pet potiho, brezšumno in brezslišno. Kot miška. Ali netopir 😆